Zakaj so igrače iz plastike

V Hiši tisočerih vrat je ena soba, ki jo najdeš le, če si res radoveden. Na vratih piše:
»Soba stvari, ki so takšne, kot so.«

Ko je Gal stopil skoznje, je zagledal mizo, polno igrač. Avtomobilčke, punčke, kocke, zmaje in celo majhnega robota, ki je tiho sanjal. Skoraj vse so se rahlo svetile, kot bi bile ujete kapljice barv.

»Zakaj ste skoraj vse iz plastike?« je Gal vprašal na glas.

Tedaj se je oglasila stara igrača – medvedek z enim lesenim ušesom in enim plastičnim.

»To vprašanje ima dolgo zgodbo,« je rekel in se udobno namestil.

»Nekoč so bile igrače iz lesa, kovine, blaga in gline. Bile so lepe, a tudi težke, lomljive in redke. Potem pa so ljudje odkrili snov, ki se je znala preoblačiti.«

»Preoblačiti?« je vprašal Gal.

»Da,« je pokimal medvedek. »Plastika zna biti skoraj karkoli. Lahko je mehka kot oblak ali trdna kot ščit. Lahko je rdeča kot jabolko ali modra kot nočno nebo. Lahko je lahka, da jo nosi otrok, in močna, da preživi tisoč pustolovščin.«

Robot je odprl eno oko.
»In ne razbije se takoj, ko pade,« je dodal.

Medvedek je nadaljeval:
»Zaradi plastike so igrače lahko potovale daleč. V vsako vas, vsako mesto, k vsakemu otroku. Ljudje so želeli, da bi se lahko igralo več otrok, ne le redki.«

Gal je za trenutek molčal.
»Ampak plastika ostane dolgo, kajne?«

Soba je postala tišja. Medvedek je prikimal.
»Res je. Zato zdaj Hiša tisočerih vrat uči novo zgodbo. Zgodbo o skrbi. O tem, da igrač ne zavržemo, ampak jih popravljamo, podarimo naprej, recikliramo. In da včasih znova odkrijemo tudi les, blago in domišljijo.«

Takrat so se igrače rahlo premaknile – kot bi se strinjale.

Gal je vzel avtomobilček in si mislil:
Ni pomembno samo, iz česa je igrača narejena. Pomembno je, kakšne zgodbe z njo ustvariš.

Ko je zaprl vrata sobe, je na kljuki zagledal majhen napis: »Prava igrača je tista, ki jo imaš rad – in zanjo tudi skrbiš.«

In Hiša tisočerih vrat je dodala še eno vprašanje v svojo zbirko.