Zimski solsticij in lučka poguma 

Nekoč, v dolini, kjer so bile noči pozimi najdaljše in zvezde najbližje zemlji, je živela deklica po imenu Lila. Zelo je imela rada zimo, a najbolj od vsega jo je zanimal poseben dan v letu – zimski solsticij. To je bil dan, ko je bila noč najdaljša, a so stari ljudje pravili, da se prav takrat v svet vrne svetloba.

Na večer zimskega solsticija je Lila sedela ob oknu in opazovala, kako sneg tiho pada. Nenadoma je zagledala majhno lučko, ki je migotala med drevesi. Bila je topla, zlatorumena in prav nič podobna zvezdi.

Lila si je nadela plašč, kapo in rokavice ter sledila lučki v gozd. Tam jo je pričakal majhen gozdni duh, siv kot zimska meglica in svetel kot plamen sveče.

»Jaz sem Varuh solsticija,« je rekel. »Vsako leto moram poskrbeti, da se svetloba vrne med ljudi. A letos sem oslabel. Potrebujem nekoga s pogumnim srcem.«

Lila je pogoltnila slino, a ni zbežala. »Pomagala bom,« je rekla tiho.

Varuh ji je izročil drobno svetilko. »Ta lučka ne gori na olje ali vosek. Gori na upanje. Odnesi jo v vas in jo prižgi tam, kjer je najtemneje.«

Lila je stekla skozi sneg in lučko nesla v središče vasi. Postavila jo je na star lesen vodnjak, kjer je bilo vedno hladno in temno. Ko je lučko prižgala, se je zgodilo nekaj čarobnega: luč se je razširila, okna so zasijala, ljudem so se na obraze vrnili nasmehi in v zraku je bilo čutiti toplino.

V tistem trenutku se je noč začela umikati – čisto malo, skoraj neopazno, a dovolj, da so vsi vedeli: svetloba se vrača.

Od tistega dne so v vasi vsako leto na zimski solsticij prižgali lučke, sveče in ognjičke – v spomin na najdaljšo noč in na pogum, ki prinese svetlobo.

In Lila? Vsakič, ko je pogledala v zimsko nebo, se ji je zazdelo, da ena zvezda utripa prav zanjo.