Ko nisem slišana, ko nisem razumljena, se zlomim. In danes sem se. Na koncu pogovora na PP Ajdovščina. Zjokala sem se. Ne vem, koliko se je ta moj zlom dotaknil načelnika in inšpektorja. Vem pa, da se je nedvomno globoko dotaknil Eda Kodrič, ki je bila z mano.

Ne bom o tem, morda jutri. Ko sta me policista pospremila, malodane nesla preko stopnic, mi zaželela vse dobro, sem se že šalila, malo in predvsem na svoj račun.
TAKA PAČ SEM!!!

Sedem v avto, malo še meljem sestanek na PP, a se kmalu popolnoma posvetim vožnji v Ljubljano. Ker vem, da se bomo imeli lepo. S kolegi difovci. In tako je tudi bilo. Super, a ne, dragi kolegi, Stojan Burnik, Rajmund Valcl,  Veljko Vlahović?

Vmes dobim sporočilo znanke, da se je moja sestra končno le odločila za hospitalizacijo. Jupijaja …

In dan je malodane popoln. Od zloma, skozi solze in smeh, objeme s kolegi …. ja SREČA je v SREČAnjih. In danes jih je bilo veliko. Lepih, manj lepih, najlepših. Če dodam še prijeten obisk pri svojem prijatelju Jakatu, po treh kovidnih letih abstinence, potem se je dan izpel tako, da se bolje ne bi mogel.

Čeprav bom pač “morala” plačati kazen 250 evrov in 40 evrov sodnih stroškov.

J***t ga, hahaha. “POPOLN” DAN!

NAJ ŽIVI ŽIVLJENJE!