KEPICA JE ZBOLELA. 
BOLEL GA JE MEHUR. 
ZATO SO GA ODPELJALI K VETERINARKI. 

DOBIL JE ZDRAVILA IN ČIP. 
POTEM PA JE VETERINARKA REKLA: 

»VAŠA MUCA JE SAMEC.« 

»KAJ?« JE REKLA MAMA. 

»FANT?« JE VPRAŠAL GAL. 

KEPICA JE ZAMIJAVKAL:
»MJAV!« 

KOT BI HOTEL REČI: 
»JAZ TO VEM ŽE VES ČAS!« 

DOMA SE JE ZAČELA VELIKA RAZPRAVA. 

»ALI NAJ BO ZDAJ PUHEC?«

»ALI KEPEC?«

»ALI GOSPOD BELI?«

KEPICA SI JE LIZAL TAČKO.
NIČ NI REKEL.
IMEL JE POLNA USTA DELA.

MAMA JE REKLA:
»IME MU JE KEPICA.
TEGA IMENA JE VAJEN.
NAJ OSTANE KEPICA.«

»JA!« JE REKEL GAL.
»SAJ TUDI JAZ NE BI BIL KAR NAENKRAT JOŽE!«

TEDAJ JE GAL POKLICAL:
»PUHEC!«

KEPICA NI DVIGNIL GLAVE.

»GOSPOD BELI!«

KEPICA JE ZAZEHAL.

»KEPICA! VEČERJA!«

KEPICA JE TAKOJ PRITEKEL.

GAL SE JE ZASMEJAL.
»VIDITE? KEPICA JE KEPICA!«

MAMA PA JE REKLA:
»POSKUSI ŠE BREZ BESEDE VEČERJA.«

GAL JE POKLICAL:
»KEPICA!«

KEPICA JE ŽE JEDEL.
NI SE OZRL.

»ZDAJ NIMA ČASA,« JE REKEL GAL.
»GOSPOD KEPICA JE PRI VEČERJI!«