Gal je v ponedeljek prišel na likovno delavnico. 

Najprej se je igral v otroškem kotičku. Gradil je stolpe, listal knjige in nekaj brskal po škatlah z igračami. 

Potem je našel plastično jajce. 

Nekaj časa ga je vrtel med prsti in razmišljal. 

Nenadoma je stopil do mize, kjer so slikale gospe. 

»Kaj mislite, kaj je v tem jajcu?« 

Vanja je dvignila pogled. 

»Piščanček.« 

»Ne.« 

»Kuža?« je vprašala ena izmed slikark. 

»Ne.« 

»Želva?« 

»Ne.« 

»Pajek?« 

»Ne.« 

Zdaj so začele ugibati vse po vrsti. 

»Kača!« 

»Mravlja!« 

»Dinozaver!« 

»Samorog!« 

Gal je ob vsakem odgovoru resno odkimal. 

Jajce je postajalo vedno bolj skrivnostno. 

Čez nekaj minut so bile že vse radovedne. 

»No, Gal, povej že!« 

»Ne še.« 

»Zakaj ne?« 

»Ker še niste uganile.« 

Ugibanje se je nadaljevalo. 

Ko je Gal ocenil, da je napetosti ravno prav, je previdno odprl jajce. 

Vse so pogledale vanj. 

Jajce je bilo prazno. 

Za trenutek je nastala tišina. 

Potem pa je v prostoru odjeknil smeh. 

»Gal!« je vzkliknila Vanja. »Pa saj ni nič notri!« 

Gal je zadovoljno zaprl jajce. 

»Saj vem.« 

»Zakaj pa si nas spraševal?« 

Gal jo je pogledal z najbolj nedolžnim obrazom na svetu. 

»Ker ste vse ugibale.« 

In res. 

Čeprav v jajcu ni bilo ničesar, je bilo tistih nekaj minut polno piščančkov, želv, pajkov, samorogov in celo dinozavrov. 

Gal pa se je vrnil v svoj kotiček, kot da se ni zgodilo prav nič posebnega.

Le sem ter tja se mu je na obrazu prikradel majhen nasmešek.