(Lili se je odločila, da je nastopil čas za vedrino in pesem, ki je zmagala na Popevki 2022. Kako lepa ženska in kako lepo poje! je pomislila, da si je nekaj dni vsak dan prevrtela njeno pesem, da je tudi sama začutila hrepenenje po nečem nedoločljivem, nečemu, kar je skrito v njej.) 
(Dnevi in novice se vrstijo tako hitro, da je nemogoče vse zajeti. Medtem, ko smo pri nas izbrali žensko predsednico Natašo Pirc Musar in levi pol, se na vzhodu slike prikazujejo drugače, v popolnem nasprotju.) 
(Talibanski režim je ženskam v Afganistanu prepovedal tudi vstop v telovadnice in javna kopališča, saj da ‘imajo kopalnice doma’ in da ni primerno, da telovadijo z moškimi. Nekaj dni prej so ženskam prepovedali vstop v parke in zabaviščne parke. Vir, 24ur, 13.11.2022) 

Ali je čas primeren za romantiko ali pač se v času najhujših dogajanj dogajajo tudi najbolj romantične zgodbe? Seveda, je pomislila Lili, sicer bi umrli od žalosti! Čas je za romantiko! Čas je za romantiko! Bila je pozna pomlad pred približno dvajsetimi leti. Tega dne se dobro spominja. Z Ernestom sta se takrat prvič videla. Lili želi preveriti svoj spomin, zato prižge računalnik in vstavi usb ključek. Pozno v noč prebira zapise, najprej samo bere in bere, hitro in naglo. Njeni občutki se spreminjajo. Na trenutke je žalostna, na trenutke jezna, zdaj čuti tesnobo, zdaj hrepenenje, zdaj vznemirjenost. Zdi se ji, da je pripoved tako čutna in nežna, da se telo napne?, sprosti? nežno zaziblje in želi si, da ta občutek ne bi nikoli prenehal in zdi se, da je zabredla globoko v zgodbo, da je tam z njo, da z njo čuti in tone, tone v neki svet, ki bi ga lahko primerjala … s čim? Z Alico v čudežni deželi? Je res, ni res? Po tej poti, po oni? Ni pomembno, kajti zdi se, da se poljublja s celim vesoljem, toliko ljubezni, kdo premore toliko ljubezni, kdo zmore tako ljubezen? Ali sama zmore tako ljubezen? In ko takole razmišlja o ljubezni, o hrepenenju, o poželenju, o strasti, jo ponovno prešine: Edino on ji lahko pomaga.
Zadnje, kar se spominja je, da mu je pisala, da nikoli ne bosta prijatelja, ker je med njima preveč slabih dejanj, ki jih nista storila sama in ker moški in ženska nikoli ne zmoreta obdržati samo prijateljstva. Ali postaneta ljubimca ali pa se njune poti ločijo. Na ljubimkanje ni pristal, sama pa tudi ne,čeprav jo je zamikalo in njuna pot se je takrat razcepila. Vse, kar mu je napisala so bile njegove misli. Samo ponovila jih je! Prepričal jo je! Na ta njen mail ji ni odgovoril. In leta so tekla, mimobežno, ne da bi kdaj trčila drug ob drugega. Kaj pa zdaj? Življenje terja od nje ponovitev nečesa, kar ni bilo dokončanega. Spet po neki nujnosti! Vse letne čase sta bolj ali manj obdelala, manjkala ji je še zima. Ta je bila takrat nekoliko preveč oddaljena, čeprav je že trkala na vrata, potiho, pa vendarle vztrajno, da je bil ropot moteč, če že ne nadležen. Z nostalgijo se spominja, kako sta se z Ernestom takrat, na topel pomladni dan, skorajda poletni dan, prvič videla in spominja se svoje nervoze pred srečanjem in potem neizmernega veselja, da sta se spoznala. In potem se je spomnila na svojo obsesijo in odvisnost od njegovih mailov, ki je kar trajala in trajala. Obsedenosti se je ves čas dobro zavedala, a pomagati si ni znala, šele navržena stavka z njegove strani, da ima slabe gene, nekoč ji je svetoval tudi psihiatra, jo je streznil do te mere, da mu je nehala pisariti. Nobene intimnosti ni želel z njo deliti. Pa bi morala že na prvem srečanju to ugotoviti, ko sta si gledala v oči, pa tega takrat ni bila sposobna, bila je obkrožena s pomladjo in prijateljicami, ki so doživljale podobne krize, kot jih je sama. Takrat je želela moškega sogovornika, ki ji bo pomagal napisati najlepši ljubezenski roman na svetu. Nečimrnost? Nikakor ne, kajti napisati ljubezenski roman je bila samo njena afirmacija, fikcija, in vedela je, da te afirmacije ne more izpolniti, ker vanjo ni nikoli verjela, nikakor ne po Romeu in Juliji in ne po Ani Karenini in še manj po Madame Bovary. Pa vendar, nikoli si ne bi odpustila, če ne bi bila preteklost taka kot je bila, saj sta zdaj na točki priprave, da skupaj preživita zimo v hribih. Da mu končno dokaže, da ni vse v predstavah! Da mu dokaže, da je ljubezen in prijateljstvo med moškim in žensko možno, preprosto, ker si tega želi in ker v to verjame, ne pa zaradi kakršnihkoli drugih, po mnenju mnogih, negativnih hotenj. In zdaj jo je spet prijazno dal na čakanje. Prav v trenutku, ko je razmišljala o zimi in njemu, se je v njenem stanovanju razlegel močan hrup, takoj nato so zažvenketala že zdavnaj odslužena stekla na balkonskih oknih, nato je zagledala vojaški helikopter, ki je letel, po njeni presoji, preveč nizko. Pomislila je na vojno, vedno pomisli nanjo, ko nebo preletavajo vojaški helikopterji. In ker je bila malce vraževerna, je tudi pomislila, da se njena zgodba z Ernestom ne bo dobro končala. Le v kakšne težave spet rine?
Zvestoba sama sebi je stara ali nova slika? se je Lili vprašala.