X. 

Ni te, ko se oprijema vej srobot, ni te 
da bi skupaj brodila na drugi breg, ni te, 
ko se z nočjo spreminjam v zvezdni prah, 
si kot senca in odsev, si moj drugi pol. 

Šepetam s šepetom vrb in s šelestenjem brez, 
po jagodičevju diši, sladkor se topi v med, 
s prsti se ujamem v droben hrastov plod, 
v kotanjo moje roke se prilega tvoj poljub. 

Skozenj si napeljem nitko, svitek trav, z njim 
ovijem sloki vrat, zadehtim po svežem lubju, 
na belem čelu se bleščijo kapljice potu, 
sijaj oči prekrije sinji lesk globin. 

XI. 

Prodorni krik izprožim v obokan svod nebes, 
telo usločim in napnem v lok iz čutnih res, 
strelice misli izstreljene iz sredice, 
se poženejo v oddaljeno in zlato sončevo srce. 

Z nohti si zarežem v korenine las, zarišem sled, 
preplašen zrak okoli mene se uklanja gibu, 
se umika, daje prostor, daje pot norosti, 
poželenja, ki preoblikuje bes v demonski ples. 

Z dotikom nog poljubljam mrzle kamne, 
ko v brezumnem diru tečem čeznje in bežim 
pred divjimi strastmi, v dalj na konec sanj, 
da se še zemlja prebudi, oglasi s topotom konj. 

XII. 

Bobni, doni in gromko grom gre čez ravan, 
vrane prhutajo v rogovilah ogulelih vej, 
v steblo šipka se zapletem in okamenim, 
čez me se trkljajo rdeče jagode in padajo na tla. 

En sam trn me je ranil in skelenje me boli, 
čez prsi se mi riše tenka črta kapljic iz krvi, 
megla se spušča v dol z okusom mleka 
obteženega s kristali nevidnega sladu. 

Molči mati, ne oglašaj se mi z belo tekočino, 
tenkočutno me spominja , da sem tvoj otrok, 
peha me v dan oprijemljivih stanj tostran, 
na svet me veže s sponami verig.