VII. 

Le kje je prag iskanja z zemljo poravnan, 
tesen v soteski dovolj prostorna za oba, 
kdo za bregom v luno gleda z mojimi očmi, 
kdo je tu in tam in koga ni nikjer drugje. 

Dlan v dlan se s prsti veže, s tenkimi vrvmi, 
na robovih vek tema utripa v žar utrujenih  oči, 
bok ob bok prislonjen jaz in moj odsev, 
lok čez lok upognjen šum in molk v odmev. 

Kolo se trudoma ustavi v vesolju brez koles, 
bridka žalost gre čez strehe nevede, 
v tišini ni in ni prostora za nebistvene reči, 
obtičiva v širnem in smo tiho, jaz in svet in ti. 

VIII. 

Počival si in spal v postelji postlani z biljem 
nepoznanih trav, ki so se sklonile nad te 
in te poljubile, bil si mah in praprot, niso vprašale 
čigav, niso govorile, vzele so, le kar si dal. 

Sprejele so te medse, bil si ljub in bil si drag, 
klas v vetru, svetel pramen las pripet v rast, 
si kdaj presipal sipko prst iz pesti v pest, 
si otipal živo nit pretakanja snovi v bit. 

Kaj je jedro jader, platno, trpek vonj predic ali 
želja biti v sozvočju z nebom in vodo hrepenenje 
jat osvobojenih ptic in kresnic v letu skozi temo, 
bit prost in biti sam svoj bog, biti boj in pot. 

IX. 

Čemu odmik bregov od vzvalovanih vod tako boli, 
kaj te veže z mislijo na beli prod, na skalni rob, 
kam neso te sanje, kadar si doma nikjer in vsepovsod, 
slišim tvojo tožbo v dežju, ki tiho pada na zemljo. 

Vidim v zrcalu reke onemoglo prhutanje kril, 
hlad mi v drgetavem valovanju hladi vročo kri, 
tu sem steblo, stolp, negibno vrasla v rečno dno, 
okušam tok hitenja in pripoved mimobežnih zgodb. 

Rob tkanine se opija, hrani s kapljami vode, 
kožo blago boža gladine mokra sled sveta, 
telo ovijem s svojimi rokami v sklenjen krog, 
sama se prižamem k sebi, pogrešam tvoj dotik neba.