Na obrazu slehernika so poteze, črte, so sledi in znamenja tega, kdo si. Je zrcalo tega, kar si. Zrcalo tvojega duha, srca, čustev, razuma, notranjega in zunanjega sveta. Obraz je srce na dlani, vanj je odtisnjen čas in tvoj jaz. Na njem je videti odtis življenja vsega, kar je, kar ni, kar je bilo, vprašanj, sanj, pričakovanj, tega, kar bo. Če kje, je v očeh zapisano, kdo si. Vse, kar smo, čeprav tiho, smo z obrazom, vedno naglas. A večina tega, ko gre mimo nas, ne ve, ne vidi, ne razbere, ne zazna, ker in če jim ni mar. Ker hite in beže skozi vsakdan zaradi lastnih skrbi, težav, samo svojih poti, ali če jim preprosto ni mar. Veliko in vse več je teh, ki ljudem zgolj zato, ker so ljudje, vselej pogledajo v oči, da bi prebrali, kdo so, tudi mimobežno, pa vendarle, da bi izrazili tudi neznancu svoje občutenje, zanimanje, vedoželjnost, občudovanje, naklonjenost, radost ali lastno bolečino. Presenečenje ali veselje, ker je. S pogledom zaznajo, kaj je na njem, kaj piše in kaj govori, ali molči. Tem in takšnim je mar tudi za druge, čeprav nepoznane in tuje, pa vendar vselej, ljudje, kot smo vsi. Nič manj in nič več kot to in s tem vse, kar je človeškega in človeku lastnega. Kaj, kako in zakaj, čemu, je vprašanje, je uganka, je zagonetka, ker vsak zato, ima svoj, zakaj. Od obraza in srca drugega nas vselej loči le korak, morda nasmeh, mogoče dlan, pogled, pozdrav, klepet ali misel, ki molči, le z obrazom govori, kriči, bridko joka, se smeji, tuhta, prosi ali daje, upa in verjame, ali zgolj beži pred sabo in pred drugimi. Da ne bi videli in vedeli nečesa, ne kako se z njim godi. Da ne bi sodili, obsojali, se zgražali, nasmihali, očitali, da jih ne bi s pogledi ranili. So pa tudi takšni, ki s pogledom in obrazom naženejo strah v kosti, da kri zaledeni, ki bi te za nič utopili v žlici svoje sprijenosti, sovraštva, brezbrižnosti, vseenosti, nevednosti, hudobije ter pritlehnosti. Takšnih se je treba izogibati, se jih na daleč ogniti, jih pustiti, da sami potonejo v kalni vodi lastne ničevosti. Svet pa se naprej vrti, z nami, mimo nas ali mimo njih, z vami, z njimi, ker vsi smo mi. Smo edini, vsakdo izmed nas, na tem vlaku človeškosti, sočutja, srčnosti, ali pa na vozu sprijenosti. Tako kot se odloči vsakdo sam, tako se bo naredil ali pa potonil dan.