V obmorskem mestu je strašna Buba, ki se je zdaj preimenovala v Bubachi, spoznala mnoge nove prijatelje iz sveta Pokemonov. Njeno pustolovsko srce pa si je želelo še več dogodivščin in novih poznanstev. Odločila se je, da bo raziskala tudi človeški svet na Japonskem, deželi, ki jo je vedno navduševala s svojo bogato kulturo in zgodovino.

Nekega sončnega dne se je Bubachi odločila raziskovati slikoviti tokijski park, kjer so cvetele čudovite rože. Med sprehodom skozi park je opazila skupino otrok, ki so se igrali med cvetlicami in drevesi. Eden izmed njih, deček z iskrivimi očmi in prijaznim nasmehom, je takoj pritegnil njeno pozornost.

Deček, po imenu Hiroshi, je imel kratke, črne lase in svetlo polt. Nosil je tradicionalno japonsko oblačilo, kimono, ki je bilo okrašeno z vzorci sakura cvetov. Bubachi se je odločila, da ga bo ogovorila.

“Kon’nichiwa!” je pozdravila Bubachi, posnemajoč japonski pozdrav, ki ga je videla prej.

Hiroshi jo je prijazno pogledal in se nasmehnil. “Kon’nichiwa!” je odgovoril. “Kako ti je ime? Jaz sem Hiroshi.”

“Jaz sem Bubachi,” je odgovorila s širokim nasmehom. “Prišla sem iz dežele Pokemonov in raziskujem vašo čudovito državo.”

Hiroshi je bil navdušen. “Res? Povej mi več o tem! Vedno sem si želel spoznati nekoga iz sveta Pokemonov.”

Medtem ko sta se pogovarjala, je Bubachi opazila, da se Hiroshi po videzu razlikuje od otrok, ki jih je poznala v svoji deželi. Bil je nekoliko nižji od nje, imel je temnejše lase in oči, njegova polt pa je bila svetlejša. Prav tako je opazila, da so japonski otroci nosili drugačna oblačila in da so se med igro vedli nekoliko drugače.

“Opazila sem, da se razlikujemo po videzu,” je rekla Bubachi. “Toda zdi se mi, da imamo veliko skupnega. Rada bi izvedela več o vaših običajih in kulturi.”

Hiroshi je z veseljem začel razlagati o japonskih običajih, praznikih in igrah. Povedal ji je o Hanamiju, prazniku češnjevih cvetov, in kako se ljudje zbirajo v parkih, da bi občudovali cvetenje sakura dreves. Pokazal ji je, kako se igra tradicionalne igre, kot so kendama in hanetsuki.

Bubachi je bila navdušena nad vsemi novimi spoznanji. Spoznala je, da čeprav prihaja iz drugačnega sveta, se lahko s Hiroshijem in drugimi japonskimi otroki poveže na globlji ravni. Njihova različnost jih ni ločevala, ampak jih je bogatila.

Ko se je bližal večer, sta se Bubachi in Hiroshi poslovila. “Bilo je čudovito preživeti dan s teboj,” je rekla Bubachi. “Upam, da se bova kmalu spet srečala.”

“Tudi jaz,” je odgovoril Hiroshi. “Naslednjič te bom peljal na obisk v našo šolo in ti pokazal še več o naši kulturi.”

Bubachi je bila srečna. Ugotovila je, da so resnične pustolovščine tiste, ki jih doživiš s prijatelji, ne glede na to, od kod prihajajo ali kako izgledajo. Zdaj je vedela, da je svet poln čudovitih ljudi in krajev, ki jih še mora odkriti.