Bubachi se je nekega jutra odločil za sprehod po gozdu blizu babičine hiše. Gozd je bil tih in skrivnosten, ko je nenadoma zaslišal šepetanje in švigajoče korake. Ko se je približal, je zagledal Pidgeyja, Rattatoja in Zubata, ki so se stiskali skupaj in prestrašeno gledali okoli sebe.

“Živjo, Bubachi!” je zaklical Pidgey, ko ga je zagledal. “Moramo te prositi za pomoč! Sledili smo nekaj nenavadnim sličicam in zdaj smo se izgubili!”

“Nenavadne sličice?” je radovedno vprašal Bubachi.

“Ja,” je nadaljeval Rattata. “Svetleče se lučke, ki so nas zapeljale globoko v gozd. Mislili smo, da bo nekaj zabavnega, zdaj pa ne najdemo poti nazaj.”

Bubachi je sumničavo zastrigel z ušesi. “Mogoče so bile te lučke past. Nekdo je želel, da se izgubite.”

Zubat se je trepetajoče oglasil: “Mislite, da nas je res nekdo namerno zavedel? Kdo bi bil tako zloben?”

Bubachi je zamišljeno pogledal okoli sebe. “V tem gozdu živijo tudi Pokemoni, ki radi ponagajajo drugim. Morda je to delo katerega izmed njih.”

Naenkrat so zaslišali zloben smeh, ki je odmeval med drevesi. Pred njimi se je iz teme pojavil majhen, zloben Pokemon z rdečimi očmi – to je bil Koffing.

“Kaj pa, če sem to jaz?” je Koffing rekel z zahrbtnim glasom. “Zakaj bi bil gozd miren, če je lahko zanimiv? Malo norčij še nikomur ni škodilo.”

Pidgey, Rattata in Zubat so se prestrašeno stisnili skupaj. Bubachi pa se ni dal zmesti. “Zakaj si to naredil, Koffing? Prijatelji so mislili, da so našli nekaj zabavnega, a si jih namerno zavedel.”

Koffing se je zlobno nasmehnil. “Samo malo zabave, Bubachi. Če hočejo ven, morajo prestati moj preizkus!”

Bubachi je vedel, da bo moral uporabiti svojo iznajdljivost. “Kaj pa, če ti dokažemo, da smo pametnejši od tvojih norčij? Če uspemo, boš pustil moje prijatelje pri miru.”

Koffing je izzivalno pomežiknil. “Prav! Če boste našli pot iz gozda in premagali moj labirint, vas bom spustil ven. Če ne, boste za vedno ujeti tukaj!”

Bubachi je zbral Pidgeyja, Rattatoja in Zubata in jih spodbujal, da ne obupajo. Skupaj so morali prebroditi temen in zapleten del gozda, kjer so jih čakale različne pasti – vrtinci, strupene megle in lažne poti, ki so se nenadoma zapirale.

Pidgey je z izjemnim pogledom prepoznal pravo pot. Zubat je uporabil svoj sluh, da je izognil strupenim meglicam, Rattata pa je našel skrivni prehod skozi zaraščeni del gozda.

Ko so se po dolgi in napeti poti končno prebili skozi vse ovire, so se znašli na sončni jasi, kjer je stal Koffing.

“Bravo,” je rekel Koffing, tokrat brez zlobnega nasmeha. “Nisem mislil, da vam bo uspelo. Vidim, da ste boljši, kot sem mislil.”

“Kot si obljubil, zdaj pusti moje prijatelje pri miru,” je trdo rekel Bubachi.

Koffing je prikimal in se umaknil. “Pošteno ste si zaslužili izhod. Toda zapomnite si – v tem gozdu ni vedno vse, kar se zdi. Bodite pozorni!”

Ko so Bubachi in prijatelji zapustili gozd, so se zavedali, da so se skupaj prebili skozi težek preizkus. Bili so hvaležni za svoj pogum in pamet, s katerimi so premagali Koffingove pasti.

Ko so se vrnili k babici, so si lahko oddahnili in ob jedi pripovedovali o svoji dogodivščini. Bubachi pa je vedel, da bo moral biti naslednjič, ko bo srečal Pokemona, kot je Koffing, še bolj pripravljen.

—

Tako je Bubachi s prijatelji premagal zlobno preizkušnjo in še enkrat dokazal, da se z dobro voljo in iznajdljivostjo lahko premaga tudi največje ovire.