Bil je hladen zimski večer. Zunaj je pihal veter, ki je z drobnimi ledenimi kristali risal vzorce na okensko steklo. V dnevni sobi je bilo toplo in prijetno. Babica je sedela na kavču, zavita v mehko odejo, medtem ko je Gal na preprogi zlagal kocke v visoko stolpnico.

Nenadoma se je ustavil. Odložil je kocko in tiho zašepetal: “Nekaj je narobe z Dedkom Mrazom.”

Babica ga je presenečeno pogledala. “Kaj pa praviš, Gal?” je vprašala z rahlim nasmeškom.

“In tudi z Božičkom!” je resno dodal in jo pogledal z velikimi očmi, ki so izžarevale mešanico skrivnosti in skrbi.

Babica je narahlo pokimala, kot da ga spodbuja k nadaljevanju: “Zakaj pa misliš, da je z njima nekaj narobe?”

Gal je sklonil glavo in zamišljeno odgovoril: Ne vem.”

Babica je v smehu zmajala z glavo. “Kako ne veš? Seveda veš!”

Gal je bil nekaj časa tiho in čez čas, z glasom, polnim otroške odločnosti, rekel: “V bistvu res vem! Lani sem jima pisal in mi nista prinesla tistega, kar sem si želel – lego policijski avto!!!”

Zdaj se je babica zasmejala: “Veš, Gal, včasih darila pridejo, ko jih najmanj pričakuješ. Pa ne nujno tista, ki si jih želiš, ampak tista, ki so nekaj posebnega.”

Resno jo je pogledal in rekel: “No, vseeno jima bom pisal, da si želim samo eno igračo!”

Lučke na smrečici so mežikale in osvetljevale sobo v toplih barvah. Zdelo se je, da utripajo v ritmu tihe glasbe iz računalnika. V zraku je bilo čutiti nekaj čarobnega, kot da bi prazniki pripravljali svoje skrivnosti.

Naslednje jutro, še preden je dobro odprl oči, je vzkliknil: “Darila!” 

Stekel je v dnevno sobo in pokleknil k smrečici. Previdno je pokukal podnjo, a prostor pod jelko je bil prazen. Njegovo navdušenje je v hipu ugasnilo. Obrnil se je k babici in z žalostnim obrazom zahlipal: “Vidiš, sem ti rekel, da je nekaj narobe z Miklavžem, Božičkom in Dedkom Mrazom!”

Nežno ga je objela in rekla: “O, Gal, nič ni narobe z njimi. Preprosto je še prezgodaj. Prazniki so šele pred nami.”

“Ampak jaz sem mislil, da mi bo vsaj Miklavž prinesel sladkarije, tako kot lani. Smrečico sva že okrasila!” ji je odgovoril.

“Smrečico vedno okrasimo prej, da nas spominja, kako blizu so prazniki. Zdaj pa mi povej – katero igračo si želiš najraje?”

Pomislil je in si obrisal solze. “Lego policijski avto ali pa Pikachu’s balls, tudi Tartarugo Ninjo!” je zamrmral.

Babica se je zasmejala: “Ja, ti bi pa kar vso trgovino igrač … Si predstavljaš, kako veliko stanovanje bi morala imeti! Pa še za eno skladišče denarja?”

Končno se je nasmehnil. Solze so se posušile, smeje je objel smrečico, ki jo je okrasil čisto sam. Babica je bila le njegova pomočnica. Nič zato, če je, kakšna kroglica ležala na vejici, in zato ni bingljala.

Kaj neki bo pod jelko? To bo Gal izvedel šele na praznično jutro.