Morala bi napisati vsaj še eno pesem,
ali pa bi morala skočiti
v jezero, mu s sunkovitimi zamahi skodrati
trdo gladino, nato pa si spočiti
na ramenih vode mehka
kot vdih, ki vstopi pod gladino svojega strahu.
Morala bi odložiti trpkost jedra
med granitne kocke in jo pohoditi,
tako dolgo teptati po njej, da bi postala
nična, jo vstaviti v časovni stroj,
da se zdrobi njen urok.
Popiti z branjevko viskozen poparek čaja
iz smiljke in mešetariti s kupci
na tržnici, jim dopolnjevati košare,
vstopiti na podzemno, si poiskati sedež
poleg rosečega se okna,
se orositi in razgledati po pokrajinah,
ki me ne poznajo, še.
Morala bi se pustiti peljati, odpeljati, zapeljati
nekomu, vtakniti dlani v žepe
mimoidočemu, postati klatež, se pokrivati
z novicami pretresena
do bistva, nemočna, da ne bi, kar zmorem,
in med njimi najti tisto eno besedo, ki odklepa
zapahe, prižgati svečo človečnosti.
Morala bi zaspati in se prebuditi
med zvonjenjem kraguljčkov drugačna
in drugje,
da bi lahko napisala vsaj še eno vrstico
za pesem,
ki je ne poznam,
ki me ne pozna, še.
Lidija Polak
O avtorici
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Molk je zlato, Lilijana Homovec
04/10/2026
Nazaj v sedanjost, Lilijana Homovec
18/09/2026
Urša Cerar: Budnica in Vračevska
09/09/2026
Naj dežuje, Lilijana Homovec
23/08/2026
