Sebi, tebi in njim opora, pomoč, tolažba, zaščita, solidarnost, uteha, zavetje … V tem krutem in grozljivem Svetu krivic in neenakosti še vedno večine žensk, je jutrišnji praznik dan žena tako zelo boleč, kot le še malokdaj, tako kot v najtežjih, mračnih in grozljivih časih s smetišča zgodovine. Prav zato je bolečina, groza neštetih spričo smrti, ki kosi in jemlje življenja žensk, deklet mater, žena, otrok, očetov in mož, tako vseprisotna, žalost tako otipljiva in nesreča neizrekljiva ter nepopisna. Ker, ne vprašaj me, “Komu zvoni “, zvoni tudi meni, tebi, nam, vsem ženskam tega Sveta. Zvoni Človeku in človečnosti. Spričo grozodejstev, zlorab, obupa, nasilja, vojn, trpljenja – sejalcev zla in vsega hudega – se ta ruši in seseda vase, vsem nam pred očmi. Prav z vsakim dejanjem zla in nasilja je manj vsakogar izmed nas. Ker tvoje gorje, je tudi moje. Tvoja nesreča, žalost, bolečina, tudi moja, vse dotlej, dokler človek ne spregleda, ne sprevidi, da je življenje slehernega Sveto, da je biti Človek največji in najsvetejši dar Sveta Neba in Vesolja. Da smo zato dolžni ljubiti sebe in druge in se z vsemi močmi boriti za boljši, pravičnejši Svet, vsakdo po svojih močeh.
       Zatorej, vse ženske tega sveta, edinega doma, ki ga imamo, strnimo vrste, povejmo in dokažimo Svetu, da je Biti ženska sebi in drugim dar, je poslanstvo in odgovornost, zaveza spreminjati Svet tako, da bo za vse dober, svetal in lep. Za vse enako, vsepovsod, ker ženske smo tu zato, ker smo nosilke življenja, svetlobe, lepote, pravice in resnice, ker smo bojevnice in svečenice, matere, sopotnice, vodnice. Ker vemo, da z nami Svet vstane in pade. In kdo in v imenu koga in česa si lahko dovoli zoper nas in naše ljube, drage, zoper SOLJUDI DVIGNITI ROKO, zoper iz nas porojenih zato, da bi ljubili življenje in zato, da vi življenje ljubilo nas. Zatorej!

Vsem ženskam tega Sveta, zahvala in hvala za vse, kar ste, smo, so, plemenitega, dobrega in lepega. Hvala iz dna duše in srca, hvala, ker ste!