Gal in skok iz tobogana 

V vrtcu je bil čisto navaden dan – sonce je sijalo, otroci so se igrali, smeh je odmeval po igrišču. A Gal je imel drugačne načrte. Pogledal je tobogan, se povzpel nanj, in namesto da bi lepo zdrsel po njem – kot to vsi v vrtcu dobro vedo, da je pravilo – je skočil! Prvič mu je skok uspel. A drugič …

»Hop!« je rekel Gal. A potem mu je zdrsnilo in sledil je bum, in še nekaj drsenja po nosu in ustnici. 

Zaskelelo ga je. In seveda – solze. Jok. Nos rdeč kot paradižnik, ustnica pa kot bi jo poljubil veter. Vzgojitelji so hitro pritekli, ga nežno pobrisali in mu rekli znani pregovor:
»Kdor ne uboga, ga tepe nadloga!« 

Gal se je potolažil. Pogumen je bil. Ve, da je tobogan za drsanje, ne za akrobacije. In ve tudi, da skakanje ni najboljša zamisel, sploh če želiš obdržati nos tak, kot je bil. 

Tudi mama mu je doma rekla isto. In ko je Vani dobila njegovo fotografijo, je rekla: 
»Gal ima nos kot boksar Mate Parlov!« 
– in se nasmejala, ker je vedela, da bo Galov nos do jutri že skoraj v redu.  

Ko bo jutri prišla ponj, ga bo prijela za roko in rekla: 
»Glej, junak, nos že skoraj ni več rdeč! Ampak povej mi, zakaj si mislil, da je tobogan trampolin? A zdaj veš, zakaj imamo pravila? Da nas ne boli, kajne?« 

Gal bo morda pogledal v tla, morda se bo nasmehnil, a zagotovo bo vedel, da naslednjič – bo raje drsel kot skakal.