Sredi ponorelega sveta krivic, laži, prevar, vojn in pehanja za dobičkom po načelu »daj-dam«, ki ima svojo ceno, je cesarstvo cesarja, ki je nag, bos in pred vsemi ljudmi razgaljen do obisti. 
Od ljudi zahteva in terja brezpogojno vdanost in poslušnost, ponižnost ter čaščenje njegove veličine. Kriči tako zelo naglas, da ga je mogoče slišati po vsem svetu, preko meja njegovega cesarstva. 
Vsi ljudje zdrave pameti vedo, da je cesar bolan, nag in bos, ker pa je bajno bogat, je zaradi tega tudi vsemogočen in nedotakljiv. Enako misleči veljaki in vodje celega sveta se mu klanjajo, mu pritrjujejo, se mu udinjajo, mu ploskajo ter se mu dobrikajo. Vedo, da je nag, a se pretvarjajo, da je najpametnejši cesar na svetu. 
Pritrjujejo mu in prikimavajo njegovi norosti, pri čemer brez pomislekov zatajijo zdravo pamet. Kar tekmujejo v tem, kdo bo bolj servilen in ponižno všečen. 
Ta cesar je tiran, samodržec, nadutež ter človek brez vesti, brez pameti in brez srca. Z bolezensko naravo narcisa in vsemogočne norosti vlada svojemu ljudstvu, seje strah, krivico, smrt in gorje med njim. 
Spričo tega večina ostalih cesarjev sveta modro molči, prikimava njegovi norosti in se mu udinja. Ljudje to gledajo, vse vidijo in vedo ter se sprašujejo, kdo je tu nor.
Ta igra kar traja in traja. Ni junaka, ki bi si upal glasno zavpiti: »Cesar je nag!« 
Sredi vsesplošne norosti ljudje izgubljajo tla pod nogami. Kar je bilo prav, je narobe, kar je bilo narobe, je zdaj prav. Prestrašeni in zbegani se sprašujejo, kaj za vraga se dogaja v tem norem svetu in kam to vodi. 
Večina si ne upa pogledati resnici v oči in bobu reči bob. Nihče si ne upa cesarja vreči s prestola in ga čez prag poslati na smetišče zgodovine, ker ima moč, oblast in denar. Ker je hudoben in vsemogočen, se ga vsi bojijo. 

Kje je junak, kje je kdo, ki bi ga pred vsemi ljudmi sveta razgalil in zavpil: »Cesar je nag!« 

Svet je ponorel. Kdo ga bo rešil in kdaj?

Zdaj, takoj! Sicer bo prepozno in zaman, ko bodo norost in laži dobile krila ter uničile ves svet, človečnost in človeštvo.