Bile so zimske počitnice. 
Ampak snega ni bilo. 
Nobene bele odeje, nobenega smučanja, nobenega škripanja pod čevlji. 

Gal je sedel pri Vani in gledal skozi okno.
Zemlja je bila rjava, nebo sivo, vse je bilo malo tiho. 

Čatko je lebdel blizu in svetil mehko kot majhna lučka. 

»To niso prave zimske počitnice,« je rekel Gal. 

Čatko je pomislil. 
»Mogoče pa so samo drugačne.« 

Gal je nekaj časa molčal. 
Potem se je spomnil vprašanja, ki ga je nosil v sebi. 

»Čatko… ali si ti močan?« 

Čatko ni poskočil. 
Ni se razširil. 
Samo mirno je svetil. 

»Močan sem tako, da ostanem zraven,« je rekel. 
»Tudi ko ni snega. 
Tudi ko je dolgčas. 
Tudi ko kdo samo gleda skozi okno.« 

Gal je pogledal ven. 
Potem je zaprl oči. 

In v tistem trenutku — čisto na tiho —
je videl vasico Bubačijev. 
Na strehah je bil sneg. 
Ne pravi sneg. 
Tak iz miru. 

Ko je spet odprl oči, zunaj še vedno ni bilo snega. 
Ampak v njem je bilo nekaj mehkega in toplega. 

»A vidiš,« je rekel Čatko,
»zima zna biti tudi znotraj.« 

Vani je zaspano zamijavkala. 
Gal se je naslonil nazaj. 
In počitnice so bile kar naenkrat čisto v redu ❄️💛