Povodni mož se seli z Uršlje gore na Pohorje 

plešivška planina se je kopala 
v jutranjem soncu 
povodnemu možu pa se ni ljubilo vstati 

lenobno je poležaval ob jezeru 
zehal proti Slovenj Gradcu 
pihal veter proti Šoštanju 
in mrko gledal na vznožje Raven 
vse do trebuha Mežice 
tja do glave Črne 

umiral je od dolgočasja 
že stotine let je poslušal pastirje 

njihove pesmi je znal vse na pamet 
njihovih težav ni zmogel ponotranjiti 
obrazov brez lepote pa ne občudovati 

sredi dremeža ga je zbudila Sveta Uršula 
ponudila mu je da preseli svoje jezero 
med drevesa zelenega Pohorja 

ponoči je z volovsko vprego 
v lesenih škafih vozil vodo 
in se hitro udomačil v osrčju Pohorja 

koroško pastirsko govorico je zamenjal 
s sočnim štajerskim narečjem 

spet je dihal s polnimi pljuči 
spet se je na novo učil pesmi 
spet je videval ob jezeru nove obraze 

ponovno je začutil v lastnem srcu 
radost polnokrvnega življenja 

Povodni mož se prvič zaljubi                

blizu jezera je stala prekrasna kmetija 
ostareli pohorski kmet je imel več hčera 
a le ena je bila obsedena s svojo lepoto 

ko je iz vodnjaka nalivala vodo v čeber 
je najraje gledala na vrhu gladine svojo  podobo 
in nepremično zrla v svoj pravljični obraz 

kmeta je strašno skrbelo za lastno hčer 
zato je še prav posebej skrbno pazil  nanjo 

a tega ni vedel 
da je rada v zgodnji 
jutranji zarji 
bosa hodila do jezera 
se usedla na 
debelo vejo zvite vrbe 
si razčesala dolge lase 
in pela pesmi 


s tem početjem je pritegnila 
povodnega moža 

vsak dan je bil njen obraz bližje vodi 
povodni mož pa se je na vse kriplje trudil 
da bi bila voda čim bolj gladka in mirna 
da je njen obraz zanj zažarel v vsej lepoti 

povodni mož je vedel 
da se ni dovoljeno 
družiti s človeškim rodom 
a si ni znal pomagati 
in se je prav po človeško zaljubil 

nekega dne si je deklica zaželela 
poljubiti svoje sočne ustnice 
sklonila se je čisto do vodne gladine 
in se dotaknila ustnic povodnega moža 

takrat je dobil oblast nad njo 
potegnil jo je v globine steklenega gradu 

v sedmih letih mu je rodila sedem otrok 
hrepenenje pred zunanjim svetom 
pa ni ugasnilo v njej niti za trenutek 

in nekega dne 
ko je povodni mož zaspal 
mu je prelepa žena pobegnila 

od jeze je vrgel tri otroke na suho 
četrtega pa je neusmiljeno razkosal 

zato se ga ljudje še danes bojijo 

Povodni mož se razjezi                            

povodnemu možu so bile od nekdaj 
pri srcu dolge in sončne nedelje 
ljudje takrat pač ne smejo delati 
da ne prikličejo zla v lastne hiše 

tako si je mož že zgodaj zjutraj oblekel 
zeleno suknjo in pisane hlače 
na glavo pa poveznil rdečo kapo 
in na noge nataknil srebrne čevlje 

veselo jo je mahnil skozi pohorski gozd 
kjer je skrit največji in najbolj čist slap 

pod grm je spravil svoja oblačila 
v dobri veri da se pošteno okopa 
in potem do zatona sonca naspi 

a ko se je prvič potopil do dna tolmuna 
je začelo nanj padati debelo kamenje 

previdno je pogledal proti obrežju 
in zagledal mladega pastirja s kozo 
ki je iz dolgočasja metal kamenje v vodo 

iz zelenega velikega nosu polnega lusk 
je začel pihati po vodi lastno jezo 
da so se delali strašanski valovi 

fantič se je videnega tako ustrašil 
da je krivdo zvalil na ubogo kozo 
ki jo je povodni mož odvlekel na dno 
po pohorskih gozdovih se hodi 
ob nedeljah skoraj v tišini 
da bi se slišal meket izgubljenih koz 

Povodni mož in koroški kruh              

kar si je zaželel povodni mož 
to se je moralo zgoditi 

kar je ukazal povodni mož 
to se je moralo izpolniti 

nobena skrivnost ni 
da so mu zveste in pokorne 
vse vodne živali in vodne vile 

povodni mož je dolgo opazoval 
kako v tej lepi 
med hribe objeti koroški dolini 
ni kruha 

zato je naročil ribam v Dravi 
da naj bogato polnijo ribičem mreže 
da bodo ti lahko odšli v širni svet 
kupiti en hlebec črnega 
in en hlebec belega kruha 

in res 

ko je Drava v zahvalo za ribe 
dobila hlebec belega in 
hlebec črnega kruha 
je poplavila celo dolino 

čez sedem dni je voda odtekla 
po koroškem pa je prvič 
pognala pšenica in nato še rž 
zato je prvo seme slovenstva 
še danes skrito na koroškem 
in naš kruh je na zunaj videti trd 
njegova notranjost pa čustveno mehka 

Uršlja gora spi brez povodnega moža   

naša lepih bokov lepotica 
omamna trikotna piramida 

ko imaš iz oblakov kapo 
bo narahlo padal dež 

ko imaš obsijan ves vrh 
bo že jutro šlo na smeh 

vmes pa tisoč modrih odtenkov 
briše kot radirka zelenilo smrek 

ko v rajski belini milo se zasveti 
najvišje ležeča cerkev na slovenskem 

pod plaščem Svete Uršule na oltarju 
kraljuje zadovoljstvo ženske 

spomin na tiste davne dni 
ko si ukanila povodnega moža 
da je za vedno zapustil goro 
in nehal prežati na nedolžna dekleta 

od takrat si simbol moči nas žensk 

z južnega podnožja mislinjske doline 
in severnega podnožja mežiške doline 
te pogledi božajo s posebno strastjo 
saj nam krepiš občutek domačnosti 

na tvoj vrh romamo v potu in želji 
da pobožamo srce v dobrotljivosti 

kruh mošt volna so dodatna sreča 
le da ne zmanjka prava krščanska vera