Nikoli v zgodovini še nismo imeli toliko dostopa do informacij kot danes. Novice prihajajo neprestano — na telefon, računalnik, televizijo, družbena omrežja in celo med pogovorom ob jutranji kavi. Svet je postal nenehen tok opozoril, naslovov, komentarjev, kriz, analiz in mnenj. 

In vendar se zdi, da ljudje včasih vedo vedno več — a razumejo vedno manj. 

Morda problem ni samo v količini informacij, temveč v tem, da človekov um ni ustvarjen za življenje v neprekinjenem občutku nujnosti. Vsaka novica želi našo pozornost takoj. Vsaka objava želi odziv. Vsak naslov želi postati pomembnejši od prejšnjega. 

Posledica ni samo zmeda. Vedno pogosteje se pojavlja tudi utrujenost. 

Veliko ljudi danes ne bere več novic zato, da bi bolje razumeli svet, temveč zato, ker imajo občutek, da morajo ostati ves čas obveščeni. Toda neprestano spremljanje informacij človeku pogosto ne prinese občutka nadzora, ampak ravno nasprotno — občutek tesnobe, nemoči in notranjega nemira. 

Posebej družbena omrežja ustvarjajo nenavaden občutek resničnosti. Tragedije, vojne, reklame, humor, politični prepiri in posnetki kosil se znajdejo drug ob drugem v istem toku zaslona. Človek postopoma izgublja občutek razmerja med pomembnim in nepomembnim. 

V takšnem svetu postaja vedno težje: 

• razlikovati med informacijo in manipulacijo, 
• med mnenjem in dejstvom, 
• med resničnim dogodkom in digitalnim spektaklom. 

Morda zato danes toliko ljudi občuti notranjo izčrpanost, čeprav fizično sploh niso naredili ničesar napornega. Utrudi jih neprestana pozornost. Neprestano preklapljanje med krizami, podobami in čustvi. 

In morda prav zato sodobni človek vse bolj potrebuje nekaj, kar je včasih veljalo za samoumevno: 

• tišino, 
• počasnost, 
• premislek, 
• in pravico, da ne ve vsega v istem trenutku. 

Ker človek ne postane moder zaradi količine informacij.
Včasih postane bolj moder šele takrat, ko zna med vsem hrupom ponovno slišati lastne misli.