V zadnjih letih se zdi, da je v javnem prostoru vse več glasnosti in vse manj poslušanja. Družbena omrežja, komentarji pod novicami, televizijske razprave in celo vsakdanji pogovori pogosto dajejo občutek, da ljudje ne govorimo več drug z drugim, temveč drug mimo drugega. 

Nestrinjanje samo po sebi ni problem. Prav nasprotno. Različna mnenja so del zdrave družbe. Težava nastane takrat, ko drugačno stališče začnemo dojemati kot napad in ne več kot priložnost za razmislek. 

Digitalni svet je pri tem prinesel zanimivo spremembo. Za zaslonom je lažje zapisati nekaj, česar človeku ne bi nikoli izrekli v obraz. Ko ne vidimo sogovornikovega izraza, glasu ali odziva, lažje pozabimo, da je na drugi strani resnična oseba s svojimi izkušnjami, strahovi in upanji. 

A razlogov za nestrpnost verjetno ne gre iskati samo v tehnologiji. 

Mnogi ljudje danes živijo pod stalnim pritiskom. Hitenje, negotovost, finančne skrbi, preobilica informacij in občutek, da moramo biti ves čas dosegljivi, ustvarjajo napetost, ki se včasih izlije v prvem pogovoru, komentarju ali nesporazumu. 

Ko je človek utrujen, ima manj potrpljenja. Ko ima občutek, da ga nihče ne posluša, začne govoriti glasneje. In ko se počuti spregledanega, včasih pozabi poslušati druge. 

Morda zato danes ne potrebujemo več glasnih mnenj, temveč več radovednosti. Več vprašanj in manj hitrih sodb. Več poslušanja in manj potrebe, da imamo vedno prav. 

Zanimivo je, da ljudje pogosto ne spremenimo mnenja zaradi argumenta, ampak zaradi občutka spoštovanja. Ko nas nekdo zares posluša, smo pripravljeni poslušati tudi sami. Tako nastane dialog. 

Besede imajo dolg spomin. Včasih ostanejo z nami veliko dlje kot dogodki, ki so jih sprožili. Zato morda ni nepomembno, kakšne besede puščamo za sabo. 

V času, ko je lahko vsakdo glasen, postaja poslušanje ena najbolj dragocenih družbenih veščin.