Bil je vroč poletni dan. Trije smo se odpravili na pot – Gal, njegova mamica in jaz. Sonce je neusmiljeno grelo tržaške ulice, zato smo lovili sence med starimi hišami, se izogibali najbolj razbeljenim trgom in bili hvaležni, da je z morja sem ter tja zapihal prijeten vetrič. 

Naš cilj je bila trgovina, kjer si je Gal za nagrado ob uspešno opravljenem 1. A razredu lahko izbral nove zbirateljske karte. Pot do nje je bila prava mala pustolovščina. Prehodili smo skoraj štiri ure, občudovali stare ulice, si privoščili sladoled in se večkrat ustavili, da smo si odpočili noge. 

Ko smo prišli domov, sem mislila, da bo Gal utrujen. A bilo je ravno nasprotno. 

Z veliko zbranostjo je odprl album in začel razvrščati nove karte. Vsaka je dobila svoje mesto, kot bi pripovedovala del zgodbe tistega dne. Ure hoje očitno niso zmanjšale njegovega navdušenja – le še povečale so ga. 

Ko smo se poslavljali, pa nas je še presenetil. Na ves glas je zapel: 

“Trije mušketirji, trije veseli vandrovčki …” 

Nasmejali smo se. Pesem je bila popoln zaključek dneva. 

Res smo bili tisti dan trije veseli popotniki – z nekaj prehojenimi kilometri več, z novimi kartami v albumu in z enim poletnim spominom, ki bo ostal veliko dlje kot katerakoli zbirka.