Nekega jutra se je Gal prebudil kot običajno. Umil si je obraz, nato pa še zobe. Gal je zelo skrben. Vsako jutro in vsak večer si natančno umije zobe, redno pa obiskuje tudi zobozdravnico. 

Ko je z jezikom podrsal po spodnjih zobeh, je nekaj začutil. 

»Hmm … Tale zobek pa ni več tako trden,« je presenečeno zašepetal. 

S prstkom se ga je nežno dotaknil. 

Res! Spodnja enka se je majala. 

Hitro je stekel k mamici. 

»Mami, poglej! Mislim, da se mi maje zob!« 

Mamica je previdno pogledala v njegova usta. 

»Res je, Gal! Poglej, za mlečnim zobkom pa že kuka nov, stalni zob.« 

Gal je bil malo presenečen, malo ponosen in čisto malo zaskrbljen. 

»Kaj pa zdaj?« 

»Nič hudega,« se je nasmehnila mamica. »Tako rastejo veliki zobje.« 

Popoldne sta obiskala nonota. 

Ko je nono slišal za majavi zobek, je hudomušno rekel: 

»No, pa ga bova potegnila ven!« 

Prinesel je tanko vrvico. 

Gal je pogumno odprl usta. 

Čeprav ga je bilo čisto malo strah, je zaupal nonotu. 

Nono je previdno poskusil. 

Toda mlečni zobek se je še vedno trdno držal dlesni. 

»No, danes še ne gre,« se je nasmehnil. »Zobek se mora še malo razmajati. Ko bo pripravljen, bo sam odšel.« 

Gal si je oddahnil. 

Vsak dan je zobek nežno premikal z jezikom. Vedel je, da ga ne sme vleči na silo. 

In nekega jutra … 

… bo zobek zagotovo pripravljen na svojo veliko dogodivščino. 

Morda ga bo ponoči obiskala celo Zobna miška. 

Ali pa Zobna vila. 

Kdo ve? 

Najpomembneje pa je, da Gal še naprej tako lepo skrbi za svoje zobe. 

Kajti zdravi zobje radi rastejo v nasmehu.