Zaupanje v medije je v zadnjih letih postalo ena najpogostejših tem javnih razprav. Eni menijo, da mediji prikrivajo pomembne informacije, drugi, da jih preveč poudarjajo, tretji jim preprosto ne verjamejo več. 

V času, ko novice prihajajo z vseh strani – od tradicionalnih medijev do družbenih omrežij, spletnih portalov in zasebnih elektronskih sporočil – postaja vse težje ločiti preverjeno informacijo od osebnega mnenja, dejstvo od interpretacije. 

Ob tem pogosto pozabljamo, da novinarstvo ni namenjeno temu, da bi nam bilo všeč. Njegova naloga je preverjati informacije, postavljati vprašanja in opozarjati tudi na neprijetne teme. Dober novinar ne piše za eno politično stran ali za drugo. Piše za javnost. 

Seveda mediji niso nezmotljivi. Delajo napake in včasih podležejo pritisku hitrosti ali tekmi za pozornost. Prav zato je toliko pomembnejša odgovornost uredništev, da napake priznajo, informacije preverjajo in jasno ločujejo med dejstvi ter komentarji. 

Zaupanje v medije se ne gradi z brezpogojnim strinjanjem. Gradi se s kritičnim branjem, preverjanjem virov in pripravljenostjo poslušati tudi tisto, česar morda ne želimo slišati. 

V družbi, kjer je informacij vedno več, postaja ena najpomembnejših veščin prav medijska pismenost. Ne zato, da bi manj dvomili, temveč da bi dvomili bolje.