Ko otrok predolgo gleda v telefon, odrasli navadno najprej pogledamo otroka. Zakaj ga ne odloži? Kje so njegovi starši? Zakaj mu ne omejijo dostopa? Redkeje pogledamo v napravo in se vprašamo, kdo je zasnoval okolje, iz katerega se je tako težko umakniti. 

Evropska komisija pripravlja predlog starostno prilagojenega dostopa otrok do družbenih omrežij. Strokovna skupina za varnost otrok na spletu je priporočila postopno uvajanje v digitalno okolje: mlajši otroci naj družbenih omrežij ne bi uporabljali samostojno, več svobode pa naj bi dobivali skladno s starostjo in zrelostjo. Formalni predlog naj bi Komisija predstavila po poletju. Reuters 

Podatki so dovolj zgovorni. Mladi v Evropski uniji preživijo na spletu povprečno štiri ure in pol na šolski dan ter več kot šest ur ob koncu tedna. Tisti, ki so družbena omrežja začeli uporabljati pred desetim letom, ob koncih tedna pred zasloni preživijo povprečno sedem ur in pol na dan. Pri mladih, ki so jih začeli uporabljati po štirinajstem letu, je ta čas krajši – 5,7 ure. Evropska komisija 

Toda ob teh podatkih se hitro pojavi nevarna poenostavitev. Če otrokom določimo starostno mejo, smo problem rešili. Otrok ne sme vstopiti, starši morajo nadzorovati dostop, platforma pa lahko za zaprtimi vrati še naprej deluje po istem načelu: čim dlje zadržati uporabnika in njegovo pozornost spremeniti v prihodek.

Neskončno drsenje, samodejno predvajanje videov, potisna obvestila in močno prilagojeni sistemi priporočanja niso naključni dodatki. Namenjeni so temu, da človek ne začuti jasnega trenutka, ko bi dejavnost končal. Knjiga ima zadnjo stran, film ima odjavno špico, igra na igrišču se konča, ko se stemni. Digitalni tok nima konca. Naslednja vsebina se pojavi, še preden se odločimo, ali jo želimo videti.

Evropska komisija je julija v predhodnih ugotovitvah ocenila, da Meta pri Instagramu in Facebooku ni ustrezno obravnavala tveganj zasvojljivega oblikovanja za telesno in duševno dobrobit uporabnikov, tudi mladoletnih. Preiskava posebej obravnava neskončno drsenje, samodejno predvajanje, obvestila in personalizirana priporočila. Evropska komisija

Zato pravo vprašanje ni samo, pri kateri starosti naj otrok dobi dostop do družbenega omrežja. Vprašati se moramo tudi, do česa mu pravzaprav dovoljujemo dostop. Do prostora za pogovor, ustvarjanje in druženje – ali do sistema, ki je izdelan tako, da izrablja njegovo radovednost, potrebo po sprejetosti in še nerazvito sposobnost samonadzora?

Starostne omejitve so lahko koristne. Otroku dajo nekaj dodatnega časa, staršem jasnejšo oporo in družbi sporočajo, da digitalno okolje ni nevtralno. Toda omejitev ne sme postati način, s katerim odgovornost prenesemo na družino. Od staršev ne moremo pričakovati, da bodo z vsakodnevnim pregovarjanjem premagovali mehanizme, ki jih razvijajo najmočnejša tehnološka podjetja na svetu.

Če je izdelek za otroka nevaren, ni dovolj, da na vhod postavimo višjo ograjo. Spremeniti moramo tudi izdelek. Sicer bomo otroke učili samonadzora, industriji, ki njihovo pozornost načrtno lovi, pa še naprej dovoljevali, da nadzoruje samo sebe.