Nekatere knjige več tednov ležijo na nočni omarici. Zvečer jih odpremo, preberemo nekaj strani in odložimo. Naslednjič se moramo vrniti nekoliko nazaj, ker smo pozabili, kaj se je zgodilo. Knjiga ni nujno slaba, vendar se med nama nič ne premakne. Kljub temu vztrajamo.

Nedokončana knjiga ima neprijetno težo. Opominja nas, da smo nekaj začeli in opustili. Kot nedokončano delo, neizpolnjena obljuba ali dokaz pomanjkanja discipline čaka, da jo nekoč vendarle preberemo do zadnje strani.

Bralna kultura je dokončanju pripisala posebno vrednost. Vodimo sezname prebranih knjig, štejemo naslove in označujemo izzive. Redkeje zapišemo knjige, ki smo jih zaprli na osemdeseti strani, čeprav je bila tudi to bralska izkušnja in morda celo pomembna odločitev.

Spoštovanje do knjige pogosto zamenjujemo s poslušnostjo. Ker je avtor vložil vanjo veliko dela, ker jo je nekdo priporočil, ker velja za klasiko ali ker smo jo kupili, naj bi ji dolgovali svoj čas do konca. Toda knjiga ni pogodba, s katero se bralec zaveže, da bo sprejel vse, kar mu ponuja.

Odložiti knjigo ne pomeni nujno, da je slaba. Morda smo jo vzeli v roke ob napačnem času. Morda zahteva zbranost, ki je trenutno nimamo. Morda govori o temi, ki nas ne nagovarja, ali uporablja jezik, ob katerem ostajamo zunaj. Nekatere knjige nas počakajo in se čez leta odprejo drugače. Druge nam preprosto niso namenjene.

Seveda obstaja tudi prehitra nestrpnost. Če vsako zahtevnejšo knjigo zapremo takoj, ko nas ne zabava, branje skrčimo na udobje. Dobra literatura od bralca včasih zahteva potrpežljivost, počasnost in pripravljenost, da nekaj časa ne razume vsega. Toda med zahtevnostjo in praznim vztrajanjem obstaja razlika. Bralec jo običajno začuti.

Pomembno je, zakaj nadaljujemo. Ker nas knjiga še vedno vznemirja, čeprav se ji upiramo? Ker slutimo, da nas vodi nekam, kamor sami ne bi šli? Ali samo zato, ker bi se počutili krive, če bi jo odložili?

Čas za branje ni neskončen. Vsaka knjiga, pri kateri vztrajamo zgolj iz dolžnosti, zaseda prostor drugi, ki bi nas lahko resnično nagovorila. Odpoved eni knjigi zato ni vedno odpoved branju. Lahko je odločitev v prid branju.

Morda knjige najbolj spoštujemo prav tedaj, ko jim dovolimo, da med seboj niso enake. Ene nas spremljajo leta, druge preberemo v eni noči, tretje odložimo in se k njim vrnemo pozneje. Nekatere pa zapremo za vedno.

Tudi nedokončana knjiga nam je lahko nekaj povedala. Včasih prav to, da ni vsaka pot naša in da zadnja stran ni edino merilo branja. Bralna zrelost se ne pokaže samo v tem, koliko knjig odnesemo do konca, temveč tudi v tem, da znamo presoditi, katere je smiselno odložiti.