Severna Koreja gradi vodne parke, letovišča, kavarne in nakupovalna središča ter svojim prebivalcem ponuja več možnosti za zabavo in potrošnjo. Toda v državi, ki nadzoruje skoraj vsa področja življenja, prosti čas ni samo oddih od politike. Lahko postane njen prijaznejši obraz – in prostor, v katerem oblast človeku dovoli uživati, hkrati pa še natančneje spremlja, kaj ima, kaj kupuje in kam zahaja.

Na fotografijah iz Severne Koreje smo vajeni vojaških parad, raketnih poskusov in množic, ki v natančno urejenih vrstah pozdravljajo voditelja. Nekoliko težje si predstavljamo družine na vodnih toboganih, mlade v kavarnah, otroke v avtomobilčkih ali ljudi, ki med dopustom ležijo na peščeni plaži.

Toda prav takšne podobe želi severnokorejska oblast vse pogosteje pokazati svetu in svojim prebivalcem. V Pjongjangu in drugih večjih mestih odpirajo nova nakupovalna središča, restavracije, kavarne, vodne parke in kulturne ustanove. Na vzhodni obali države je zraslo veliko letovišče Wonsan Kalma s hoteli, športnimi objekti, zabaviščnimi vsebinami in več kilometrov dolgo plažo.

Tudi podatki o uvozu kažejo nenavadno smer. Severna Koreja kupuje več opreme za masažo, klavirjev, otroških avtomobilčkov in drugih izdelkov, namenjenih zabavi ter udobju. Po ocenah analitikov ne gre zgolj za poskus izboljšanja kakovosti življenja, ampak tudi za premišljeno gospodarsko politiko: država želi denar premožnejših prebivalcev preusmeriti iz neformalnih tržnic v objekte in storitve, ki jih sama nadzoruje. Reuters, 11. septembra 2026

Na prvi pogled je to skoraj dobra novica. Ljudje imajo več možnosti za počitek, druženje in razvedrilo. Toda izraz »državno dovoljena zabava« v sebi skriva protislovje. Ali je prosti čas še prost, če je tudi užitek del političnega načrta?

Država, ki je odkrila prosti čas

Vsaka oblast si želi zadovoljnih državljanov. Zadovoljstvo zmanjšuje napetosti, spodbuja potrošnjo in ustvarja občutek, da se življenje izboljšuje. Razlika je predvsem v tem, koliko možnosti ima človek, da si zadovoljstvo poišče sam.

V odprti družbi lahko oblast zgradi park, bazen ali kulturni dom, ne more pa določiti, kako jih bomo doživljali. Obiskovalec lahko pride ali ne, se navduši ali pritoži, posname neprivlačen kotiček in ga objavi na spletu. Ponudba prostega časa je del javnega življenja, vendar njegov pomen ne pripada samo državi.

V Severni Koreji je meja drugačna. Oblast ne gradi le prostora za zabavo, temveč hkrati nadzoruje njegovo javno podobo. Uradne fotografije prikazujejo urejena letovišča, nasmejane družine in zadovoljne obiskovalce. Težko pa je preveriti, kdo sme tja priti, koliko si obisk lahko privošči in ali so ljudje pred kamero res naključni gostje.

Ko država pokaže poln vodni park, ne sporoča samo, da se ljudje zabavajo. Sporoča, da sistem deluje.

Zato postane tudi oddih političen dosežek. Tobogan ni več samo tobogan, temveč dokaz napredka. Hotelska soba ni samo prostor za spanje, temveč kulisa nacionalne samozavesti. Skodelica kave ni samo majhen vsakdanji užitek, ampak znamenje, da država svojim prebivalcem lahko ponudi sodobno življenje.

Plaža za dvajset tisoč ljudi

Najbolj veličasten primer nove severnokorejske politike prostega časa je obalno letovišče Wonsan Kalma. Kompleks je bil po dolgoletni gradnji odprt poleti 2025 in naj bi lahko sprejel do 20.000 obiskovalcev. Obsega hotele, restavracije, športne objekte, vodni park in dolgo peščeno obalo.

Ob odprtju ga je Kim Džong Un predstavil kot enega največjih dosežkov države. Fotografije so prikazovale svetle hotelske stavbe, urejene bazene in voditeljevo družino med ogledom novega turističnega mesta.

Toda letovišče je kmalu po odprtju omejilo prihod tujih turistov. Dostop je ostal omogočen predvsem domačim obiskovalcem in manjšim skupinam iz Rusije. Razlogi za omejitev niso bili jasno pojasnjeni, zato tudi ni mogoče zanesljivo oceniti, koliko ljudi kompleks v resnici obiskuje in kako dobro deluje. Associated Press

Takšno letovišče lahko ljudem resnično prinese veselje. Ni razloga, da bi severnokorejski otrok manj užival na vodnem toboganu ali da bi družini oddih ob morju pomenil manj kot družini kjerkoli drugje.

Prav v tem je občutljivost teme. Človeškega veselja ne smemo razvrednotiti samo zato, ker se zgodi znotraj avtoritarnega sistema. Nasmeh obiskovalca je lahko povsem iskren, čeprav ga državna televizija pozneje uporabi za propagando.

Oboje je lahko res hkrati: človek se zabava, oblast pa njegovo zabavo spremeni v dokaz lastne uspešnosti.

Kdo si lahko privošči državno srečo?

Nova ponudba ne doseže vseh enako. Največ kavarn, sodobnih trgovin in zabaviščnih objektov je v Pjongjangu, kjer živi politično in gospodarsko privilegiran del prebivalstva. Tudi tisti, ki imajo nekaj več denarja zaradi trgovanja ali dela v uspešnejših dejavnostih, si lahko privoščijo več kot prebivalci revnejših podeželskih območij.

Uradna podoba prostega časa zato zlahka ustvari vtis, da se izboljšuje življenje celotne države, čeprav prikazuje predvsem izbrani del družbe.

To ni posebnost samo Severne Koreje. Tudi drugod turistični oglasi, bleščeča nakupovalna središča in kulturne prestolnice zakrivajo revščino na obrobju. Bogata mestna četrt je pogosto predstavljena kot obraz države, čeprav večina prebivalcev živi precej drugače.

V Severni Koreji pa prebivalci nimajo svobodnih medijev, ki bi to razliko pokazali. Ni neodvisnega novinarja, ki bi obiskal novo letovišče in nato odšel v vas, kjer ljudje nimajo zanesljive oskrbe z elektriko. Ni javne razprave o tem, koliko je kompleks stal in ali bi bil denar koristneje porabljen za bolnišnice, stanovanja ali hrano.

Razkošen vodni park tako ni samo prostor užitka. Je tudi odgovor oblasti na vprašanje, ki ga državljani ne smejo javno zastaviti: zakaj prav to in zakaj prav zdaj?

Denar z neformalnih tržnic

Velik del severnokorejskega vsakdanjega gospodarstva že desetletja poteka na neformalnih ali delno dovoljenih tržnicah. Te so mnogim družinam omogočile preživetje v času, ko državni sistem preskrbe ni zadostoval.

Z njimi pa se je pojavila tudi nova skupina ljudi, ki ima nekaj zasebnega denarja. Država je zato pred nenavadno težavo: prebivalcem želi dovoliti, da zaslužijo in trošijo, ker s tem spodbujajo gospodarstvo, hkrati pa noče izgubiti nadzora nad dejavnostmi, iz katerih ta denar prihaja.

Nakupovalna središča, letovišča in plačljive storitve ponujajo rešitev. Namesto da denar kroži samo med zasebnimi prodajalci, ga lahko država prek lastnih trgovin in zabavišč znova posrka vase.

Človek dobi kavo, masažo ali počitnice. Oblast pa dobi prihodek in boljši vpogled v njegovo premoženje.

Širjenje elektronskega plačevanja ta nadzor še krepi. Gotovina lahko kroži neopaženo, digitalna transakcija pa pušča sled. V državi brez neodvisnega nadzora nad oblastjo ni mogoče vedeti, kdo ima dostop do podatkov o nakupih in za kaj jih lahko uporabi.

Pri nas je kartično plačevanje predvsem priročnost, čeprav tudi tu odpira vprašanja zasebnosti. V avtoritarni državi lahko postane zemljevid človekovega življenja: pokaže, koliko ima denarja, kje se giblje, s kom preživlja čas in katere kraje obiskuje.

Zabava tako ni samo način porabe denarja. Je tudi način zbiranja podatkov o tistih, ki ga imajo.

Uživanje kot državljanska dolžnost

Propaganda ljudi običajno prikazuje pri delu. Gradijo, žanjejo, proizvajajo, korakajo ali se učijo. Toda tudi podoba človeka, ki počiva, je lahko politično uporabna.

Nasmejan obiskovalec letovišča sporoča, da oblast ne zagotavlja le obrambe in reda, temveč tudi srečo. Državljan naj ne bi bil samo poslušen delavec in vojak, ampak hvaležen uporabnik vsega, kar mu je država zgradila.

Pri tem nastane čudno vprašanje: ali je v takšnem okolju sploh dovoljeno, da se človek ne zabava?

Če so kamere prišle posnet novo kopališče, prazne tribune niso samo poslovni neuspeh. So neprijetno politično sporočilo. Zato lahko država ljudi spodbuja ali celo organizirano napoti na prireditve in izlete, da bi objekt deloval živahno in priljubljeno.

Takrat tudi uživanje postane neke vrste delo. Človek mora biti vesel ob pravem času, na pravem kraju in pred pravim objektivom.

Pristnega veselja pri tem ni mogoče preprosto ločiti od uprizorjenega. Otrok, ki so ga pripeljali na državni izlet, lahko na plaži res uživa. Odrasli, ki ve, da ga opazujejo, se lahko hkrati iskreno smeji in previdno nadzoruje svoje vedenje.

Avtoritarna oblast ne potrebuje vedno ponarejenega čustva. Dovolj je, da resnično čustvo postavi v okvir, ki ga sama določa.

Prosti čas nikoli ni povsem nedolžen

Severna Koreja je skrajni primer, vendar zato dobro pokaže nekaj, kar velja tudi za naše okolje. Prosti čas se rad predstavlja kot povsem zasebno področje, v resnici pa ga močno oblikujejo politika, trg in tehnologija.

Nakupovalno središče nam ponuja prijeten prostor, vendar želi, da v njem čim več zapravimo. Družbeno omrežje nam omogoča sprostitev, vendar hkrati meri našo pozornost. Turistično letovišče prodaja občutek svobode, čeprav je vsak njegov korak skrbno zasnovan tako, da ustvari dodatno potrebo.

Razlika je v možnosti umika. Ali lahko izberemo drug kraj, drugo storitev, drugačen način življenja? Ali lahko javno povemo, da se nam ponujena predstava sreče zdi prazna? Ali lahko preverimo, kdo je z njo zaslužil in kdo jo je plačal?

Svoboda prostega časa ni samo v tem, da ne delamo. Je tudi v tem, da nam ni treba uživati na predpisani način.

Lahko ostanemo doma, zavrnemo nakup, kritiziramo ponudbo ali izberemo nekaj, česar nihče ni pripravil za nas. Lahko se sprehodimo brez aplikacije, preberemo staro knjigo, sedimo na klopi in nikomur ne pojasnimo, zakaj.

Tak prosti čas je za oblast in trg skoraj neuporaben. Ne ustvarja veliko denarja, lepih statistik ali promocijskih fotografij. Prav zato pa je morda najbolj svoboden.

Zabava ne nadomesti svobode

Novi parki, hoteli in kavarne lahko severnokorejskim prebivalcem res izboljšajo posamezne dneve. Tega jim ni treba odrekati samo zato, ker živijo pod oblastjo, ki njihove izkušnje uporablja za lastne cilje.

Toda vodni tobogan ne more nadomestiti pravice do govora. Nakupovalno središče ne more nadomestiti neodvisnega časopisa. Počitnice ob morju ne morejo nadomestiti možnosti, da človek svobodno odpotuje, kamor želi, ali da vpraša, koliko je letovišče stalo.

Oblast lahko ljudem razširi izbiro izdelkov in zabave, ne da bi jim razširila prostor svobode. Lahko jim dovoli več majhnih odločitev prav zato, da bi lažje ohranila nadzor nad velikimi.

Severnokorejska država je očitno spoznala, da človek ne živi samo od dela, discipline in velikih političnih gesel. Potrebuje tudi kavo, glasbo, igro, oddih in občutek, da si lahko kaj privošči.

Toda prosti čas postane zares prost šele, ko človek lahko sam odloči, kako ga bo preživel – in ko se mu za trenutek ni treba spraševati, kaj od njegovega zadovoljstva pričakujejo oblast, trg ali kamera.

Morda je največji luksuz prav to: ne hotel, bazen ali masažni stol, ampak čas, v katerem naše veselje nikomur ne služi kot dokaz.