Ko je londonski Southbank Centre sporočil, da bo letošnji London Literature Festival kurirala Dua Lipa, novica ni bila posebno presenetljiva. Pevka že več let vodi knjižni klub Service95, predstavlja knjige z različnih koncev sveta in se pogovarja z njihovimi avtorji. Kljub temu njen prihod na čelo velikega literarnega festivala odpira vprašanje, ki presega eno samo prireditev: kaj književnost pridobi in kaj izgubi, ko ji pot do širšega občinstva odpira svetovna popzvezdnica?

Festival bo potekal od 20. oktobra do 1. novembra 2026. Dua Lipa bo med drugim vodila pogovore s pisateljico Zadie Smith, glasbenico in avtorico Patti Smith ter sudansko-kanadskim pesnikom in pevcem Mustafo. Program vključuje uveljavljena in nova pisateljska imena, prevodno književnost, poezijo, razprave o cenzuri ter dogodke za družine in mlade.

To torej ni zgolj marketinška poteza, pri kateri bi slavna oseba posodila svoje ime plakatu. Dua Lipa je sodelovala pri izboru programa, njen knjižni klub pa je postal pomemben del njenega javnega delovanja. Vprašanje zato ni, ali »sme« pevka govoriti o knjigah. Seveda sme. Zanimivejše je, zakaj kulturne ustanove za pridobivanje novih bralcev vse pogosteje potrebujejo nekoga, ki je zaslovel zunaj književnosti.

Knjiga potrebuje obraz

Knjižna priporočila znanih osebnosti niso nov pojav. Spremenila pa sta se njihova doseg in moč. Nekdaj je bralec priporočilo našel v časopisni kritiki, knjižnici, knjigarni ali pogovoru z drugim bralcem. Danes ga pogosto pričaka na družbenem omrežju, skupaj s fotografijo naslovnice, kratkim videom in osebno izpovedjo vplivneža ali zvezdnika.

Takšno priporočilo lahko knjigo v nekaj dneh približa milijonom ljudi. Posebej pomembno je, da lahko doseže tudi tiste, ki literarnih revij ne berejo, knjižnih oddaj ne spremljajo in se na običajnem literarnem dogodku morda ne bi počutili domače. Če nekdo zaradi Due Lipe prvič vzame v roke roman Zadie Smith ali odkrije prevedenega avtorja, je težko trditi, da je s tem kaj narobe.

Težava se pojavi, kadar obraz, ki knjigo priporoča, postane pomembnejši od knjige. Kulturne ustanove lahko začnejo izbirati program predvsem glede na njegovo spletno odmevnost, založniki pa pri presoji novega dela vse bolj gledajo tudi na avtorjevo prepoznavnost in število sledilcev. Knjiga tedaj ni več samo besedilo, temveč del osebne znamke, ki jo je mogoče predstaviti, fotografirati in prodati.

Novi vratarji književnosti

Zvezdniški knjižni klubi se pogosto predstavljajo kot odprta in demokratična pot do branja. Deloma to tudi so: bralcem ponudijo razumljiv izbor v nepregledni množici novih naslovov. Toda vsak izbor pomeni tudi odločitev, katere knjige bodo dobile pozornost in katere bodo ostale ob strani.

Vplivni kurator tako prevzame del vloge, ki so jo nekoč opravljali literarni kritiki, uredniki, knjižničarji in knjigarnarji. Razlika je v tem, da tradicionalni kulturni posredniki svojo presojo vsaj načeloma utemeljujejo z znanjem in jo izpostavijo javni razpravi. Pri osebni znamki pa je glavno merilo pogosto zaupanje občinstva v osebo, ki priporoča.

To ne pomeni, da je izbor slavne pevke nujno slabši. Pomeni pa, da je njena moč večja, kot se zdi. Ena izbrana knjiga lahko dobi svetovno občinstvo, medtem ko druga, morda prav tako kakovostna, ostane skoraj neopažena. Tudi pri navidezno sproščenem priporočilu zato ne gre samo za osebni okus, temveč za razporejanje kulturne pozornosti.

Pri letošnjem londonskem festivalu je spodbudno, da program ne temelji samo na najbolj prodajanih imenih. Ob Zadie Smith in Patti Smith prinaša tudi manj pričakovane glasove, prevodno književnost ter razprave o cenzuri, Palestini, spominu in človekovih pravicah. Zvezdniška prepoznavnost je lahko v takem primeru vhod, skozi katerega do občinstva pridejo vsebine, ki bi sicer ostale na robu.

Branje ni modni dodatek

Nevarnost nastane, če knjiga postane predvsem znak življenjskega sloga. Lepo oblikovana naslovnica, skrbno urejena domača knjižnica in fotografija knjige ob skodelici kave lahko ustvarijo podobo bralca, ne da bi od njega zahtevale resno srečanje z besedilom.

Toda enako površno bi bilo vse nove oblike knjižnega priporočanja zavrniti kot prazno modo. Ljudje so do knjig vedno prihajali po različnih poteh: prek šole, prijateljev, knjižničark, filmov, radijskih oddaj ali naključno opažene naslovnice. Zakaj jih ne bi tudi prek pevke, ki jo spremljajo?

Pomembneje je, kaj se zgodi potem. Ali občinstvo ostane pri eni knjigi, povezani z znanim obrazom, ali začne iskati naprej? Ali festival obiskovalca obravnava kot sledilca Due Lipe ali kot prihodnjega samostojnega bralca? In ali bodo kulturne ustanove pozornost, ki jo prinese zvezdnica, uporabile tudi za podporo avtorjem, prevajalcem in manjšim založbam, ki sami takšnega dosega nimajo?

Dua Lipa književnosti ne bo rešila, prav tako je ne bo razvrednotila. Lahko pa ji posodi občinstvo, ki ga tradicionalne literarne ustanove pogosto težko dosežejo. Od teh ustanov je nato odvisno, ali bodo nove obiskovalce povabile k resničnemu raziskovanju knjig ali jim bodo ponudile samo še en kulturni dogodek z znanim obrazom.

Morda zato pravo vprašanje ni, zakaj popzvezdnica kurira literarni festival. Bolj neprijetno vprašanje je, zakaj književnost za širšo javno pozornost danes tako pogosto potrebuje popzvezdnico.

Vira: Southbank Centre – London Literature Festival, The Guardian, 29. julij 2026