Ulična svetilka je eden najbolj neopaznih predmetov v mestu. Stoji ob cesti, osvetljuje pločnik in ponoči omogoča varnejše gibanje. Od nje ne pričakujemo, da bo vedela, kdo smo, kam gremo in s kom smo se srečali.

Nova generacija tako imenovanih pametnih svetilk pa naj ne bi zagotavljala samo razsvetljave. Vanjo je mogoče vgraditi kamere, senzorje, prepoznavanje registrskih tablic in druge sisteme za zbiranje ter obdelavo podatkov. Nekateri proizvajalci napovedujejo tudi prepoznavanje obrazov, analizo hoje in zaznavanje domnevno sumljivega ali agresivnega vedenja.

Svetilka tako ne osvetljuje več samo ulice. Začne jo opazovati.

Pametno mesto za koga?

Britansko podjetje Conflow Power Group razvija svetilke iLamp, ki imajo solarne celice, kamere in možnosti računalniške obdelave podatkov. Nekaj jih je že postavljenih pri bolnišnici v Warwickshiru, podjetje pa je sklenilo dogovor o dobavi 50.000 svetilk nigerijski zvezni državi Katsina.

Proizvajalec jih predstavlja kot večnamensko infrastrukturo. Poleg razsvetljave bi lahko pomagale pri nadzoru prometa, iskanju pogrešanih oseb, preprečevanju kriminala ter obdelavi podatkov. Presežek električne energije naj bi bilo mogoče uporabiti celo za delovanje porazdeljenih podatkovnih centrov.

Del teh obljub je še vedno predvsem promocijski. Neodvisni strokovnjaki dvomijo, da lahko svetilka, zlasti v podnebju z manj sonca, proizvede dovolj električne energije za zahtevno računalniško obdelavo. Prav tako ni jasno, katere napovedane funkcije pri že postavljenih britanskih svetilkah dejansko delujejo.

Toda to ne zmanjšuje glavnega problema. Tudi če danes svetilka samo šteje avtomobile ali preverja zasedenost parkirišča, je infrastruktura za dodatne funkcije že postavljena. Novo zmogljivost je mogoče vključiti pozneje – včasih zgolj s programsko posodobitvijo.

Funkcije se spreminjajo, naprave ostanejo

Ko občina postavi navadno svetilko, je njen namen razmeroma jasen. Pri digitalni infrastrukturi to ni več samoumevno. Kamera, ki je bila kupljena za nadzor prometa, lahko čez nekaj let prepoznava obraze. Sistem, ki danes išče ukradena vozila, lahko jutri beleži udeležence protesta. Naprava, ki naj bi zaznavala nevarno vedenje, lahko za sumljivega označi človeka, ki se premika drugače zaradi invalidnosti.

Zagovorniki nadzora pogosto odgovorijo, da se poštenemu človeku ni treba bati, če nima česa skrivati. Toda zasebnost ni namenjena skrivanju kaznivih dejanj. Človek ima pravico obiskati zdravnika, politični shod, verski obred ali prijatelja, ne da bi moral svoje gibanje pojasnjevati državi ali zasebnemu podjetju.

Še manj je sprejemljivo, da javnost ne ve, kdaj je bila posamezna funkcija vključena. Prebivalci vidijo svetilko, ne vidijo pa programske opreme v njej. Ne vedo, ali kamera samo snema, ali posnetke analizira sproti, kako dolgo se podatki hranijo, s kom se povezujejo in kdo jih lahko uporabi.

Ali lahko računalnik prepozna sumljivega človeka?

Posebej problematične so napovedi sistemov, ki naj bi iz hoje, telesne drže ali izraza obraza prepoznavali jezo, agresivnost in sumljivo vedenje.

Takšne oznake zvenijo znanstveno, vendar so lahko zelo ohlapne. Ljudje ne izražamo čustev enako. Nekdo hodi hitreje, ker zamuja. Drugi krili z rokami, ker je razburjen. Človek z gibalno oviranostjo se lahko premika na način, ki ga algoritem ni pravilno prepoznal. Najstniki se obnašajo drugače kot starejši, množica po koncertu pa drugače kot obiskovalci poslovne četrti.

Če sistem naredi napako, posledice ne doletijo naprave, temveč človeka. Lahko je neupravičeno ustavljen, preverjen ali uvrščen na seznam domnevno tveganih oseb. Pri običajni kameri lahko nekdo posnetek pregleda po dogodku. Sistem za prepoznavanje obrazov ali vedenja pa ljudi razvršča v trenutku – pogosto brez njihove vednosti in brez preproste možnosti ugovora.

Komu pripadajo podatki z javne ulice?

Pametna svetilka praviloma ni samo občinska naprava. Razvilo jo je podjetje, njeno programsko opremo lahko vzdržuje drug ponudnik, podatki pa se lahko obdelujejo v sistemu tretjega izvajalca. Zato se pojavi vprašanje, ki ga javni naročniki pogosto zastavijo prepozno: komu pripadajo podatki?

Občina lahko plača postavitev sistema, nato pa ugotovi, da zbranih podatkov ne more prenesti k drugemu izvajalcu, ker jih podjetje obravnava kot svojo poslovno lastnino. Prebivalci jih s svojim gibanjem ustvarjajo, javna sredstva financirajo naprave, dejanski nadzor nad podatki pa lahko ostane zasebnemu ponudniku.

To je pomembno tudi za slovenske občine. Pametna mesta se praviloma predstavljajo z obljubami o varčevanju z energijo, boljšem prometu, varnejših ulicah in hitrejšem odzivanju služb. Vse to so koristni cilji. Toda beseda »pametno« ne sme nadomestiti natančnega odgovora na vprašanja, katere podatke sistem zbira, zakaj jih potrebuje in kdo jih nadzoruje.

Varnost ni dovoljenje za vse

Tehnologija lahko pomaga pri iskanju pogrešanega človeka ali razjasnitvi kaznivega dejanja. Toda iz tega ne sledi, da mora biti vsak prebivalec ves čas prepoznaven in sledljiv.

Pred postavitvijo takšnih naprav bi morale občine jasno objaviti njihov namen, tehnične zmogljivosti, čas hranjenja podatkov in seznam oseb oziroma ustanov, ki imajo do njih dostop. Vsaka poznejša razširitev funkcij bi morala zahtevati novo javno presojo, ne le soglasja izvajalca in skrbnika sistema. Tehnologijo bi morali preverjati neodvisni strokovnjaki, ne zgolj podjetja, ki jo prodajajo.

Največja nevarnost pametne svetilke ni, da bi že danes zmogla vse, kar obljublja njen proizvajalec. Nevarnost je, da se na njeno prisotnost navadimo, še preden izvemo, kaj bo zmogla jutri.

Mesto potrebuje svetlobo. Ni pa nujno, da potrebuje oči na vsakem drogu.

Vir: The Guardian: Spies in the sky – how worried should we be about the arrival of AI-enabled smart lamp-posts?, 28. julij 2026