V Sloveniji je leta 2025 v okviru organiziranega prostovoljstva sodelovalo 228.999 ljudi. Skupaj so opravili več kot 8,6 milijona ur prostovoljskega dela, njegova ocenjena vrednost pa je presegla 85 milijonov evrov. V primerjavi z letom prej sta se povečala tako število prostovoljcev kot število opravljenih ur. 

Podatki so lahko razlog za zadovoljstvo. Kažejo, da ljudje še vedno namenjajo svoj čas drugim, se vključujejo v društva, pomagajo otrokom, starejšim in bolnim, sodelujejo pri kulturnih, športnih in humanitarnih dejavnostih ter skrbijo za okolje in lokalne skupnosti. Največ prostovoljskih ur je bilo opravljenih na socialnem področju – prav tam, kjer so potrebe največje in kjer javne službe pogosto ne zmorejo zagotoviti vsega, kar ljudje potrebujejo.

Toda številke odpirajo tudi manj prijetno vprašanje: koliko dejavnosti v Sloveniji obstaja predvsem zato, ker jih nekdo opravlja brez plačila?

Delo, ki ga opazimo šele, ko ga nihče več ne opravi

Prostovoljstvo običajno predstavljamo s podobami solidarnosti, nasmejanih ljudi in skupnostnih akcij. Redkeje govorimo o organizaciji, odgovornosti in času, ki so potrebni, da takšna dejavnost sploh deluje.

Nekdo mora pripraviti program, urediti prostor, sprejeti udeležence, voditi evidence, odgovarjati na sporočila, pridobivati sredstva, pisati poročila, prevažati opremo in poskrbeti, da se dogodek ne konča pri dobrem namenu. V društvih prostovoljec pogosto ni samo pomočnik, temveč organizator, mentor, voznik, tehnična podpora in človek, ki na koncu še pospravi.

Takšno delo ima družbeno vrednost, četudi nima cene na računu. Prav zato je ocena, da je bilo lani opravljenega za več kot 85 milijonov evrov prostovoljskega dela, pomembna. Pokaže, kolikšen del vsakdanjega življenja nastaja zunaj redno plačanih služb.

Hkrati pa bi nas morala ta številka nekoliko vznemiriti.

Solidarnost ne sme postati nadomestilo za sistem

Prostovoljec lahko starejšemu človeku prinese kosilo, ga obišče ali mu pomaga pri opravkih. Ne more pa nadomestiti dostopne in ustrezno financirane dolgotrajne oskrbe. Lahko pomaga otroku pri učenju, ne more pa rešiti pomanjkanja svetovalnih delavcev in drugih strokovnjakov. Lahko pripravi kulturno delavnico, toda kulturne dejavnosti ne morejo dolgoročno temeljiti samo na tem, da bodo ustvarjalci, mentorji in organizatorji svoje delo podarili.

Meja med prostovoljstvom in neplačanim delom ni vedno jasna. Prostovoljsko delo temelji na svobodni odločitvi in ne sme nadomeščati rednih zaposlitev. Toda v praksi se od ljudi pogosto pričakuje, da bodo iz odgovornosti do skupnosti prevzeli naloge, za katere ni dovolj denarja, zaposlenih ali politične volje.

Ko nekaj uspeva predvsem zaradi požrtvovalnosti posameznikov, lahko ustanova ali občina hitro dobi vtis, da je dejavnost ustrezno urejena. Program poteka, prireditev je izvedena, uporabniki so oskrbljeni. Manj vidno pa ostaja, koliko večerov, koncev tedna, zasebnih avtomobilov, osebne opreme in lastnega denarja je bilo za to porabljenih.

Prostovoljstvo tedaj ni več samo izraz solidarnosti. Postane blažilnik pomanjkljivo financiranega sistema.

Tudi prostovoljec ima svoje meje

Od prostovoljcev pričakujemo zanesljivost, strokovnost in pogosto tudi čustveno odpornost. Pri delu z otroki, bolnimi, starejšimi ali ljudmi v stiski ni dovolj, da ima človek dobro srce. Potrebuje znanje, usposabljanje, mentorstvo in podporo.

Potrebuje tudi možnost, da kdaj reče ne.

Požrtvovalnost se v manjših skupnostih hitro spremeni v samoumevnost. Ker je nekdo nalogo opravil že desetkrat, se pričakuje, da jo bo tudi enajstič. Če se umakne, lahko občuti krivdo, organizacija pa ostane brez človeka, na katerem je temeljil celoten program. Tako nastajajo utrujenost, izgorelost in tiho odhajanje ljudi, ki so bili še nedavno pripravljeni pomagati.

Zahvala na prireditvi je prijazna, ni pa dovolj. Prostovoljcem je treba povrniti stroške, jim zagotoviti primerne pogoje, usposabljanje in jasno razdelitev odgovornosti. Predvsem pa njihove pripravljenosti ne smemo razumeti kot neomejenega vira.

Skupnosti ni mogoče izračunati samo v evrih

Uradna statistika zajema prostovoljce v 2.878 organizacijah, ki so oddale poročilo. Ne zajame pa vse neformalne pomoči: prevozov k zdravniku, nakupov za soseda, skrbi za zapuščene živali, pomoči ob nesrečah in številnih drobnih dejanj, ki se zgodijo brez obrazcev in evidenc. Dejanski obseg medsebojne pomoči je zato še večji.

To je dobra novica. Pomeni, da družba ni tako brezbrižna, kot se včasih zdi.

Toda močna prostovoljska skupnost ni dokaz, da lahko država naredi manj. Morala bi biti razlog, da naredi več: zagotovi prostore, stabilno financiranje, strokovno podporo in plačana delovna mesta tam, kjer prostovoljci že leta opozarjajo na resnične potrebe ljudi.

Prostovoljstvo je najdragocenejše takrat, ko dopolnjuje skupnost, ne takrat, ko mora namesto nje nositi celotno breme.

Vir: Skupno poročilo o prostovoljstvu v Republiki Sloveniji za leto 2025, 22. julij 2026