Volilni sistem v ameriški zvezni državi Georgia glasove pravilno prešteje, vendar lahko za seboj pusti dovolj digitalnih sledi, da je posamezen glas mogoče povezati z imenom volivca. Umetna inteligenca pri tem ni ustvarila nove ranljivosti. Samo delo, ki bi nekoč zahtevalo veliko tehničnega znanja in časa, je opravila v nekaj urah.

Na volišču človek stopi za pregrado, izbere kandidate in odda glas. Nihče ga ne sme vprašati, kaj je označil. Ni mu treba pokazati fotografije volilnega lističa, ni mu treba pojasnjevati svoje odločitve in tudi svoji družini, delodajalcu ali politični stranki ni dolžan dokazati, da je držal besedo.

Volilna tajnost se nam zato zdi skoraj samoumevna. Kabina zakrije roko, volilni listič pa se med drugimi izgubi v skrinjici. Ko je glas oddan, ostane samo še del skupnega seštevka.

Toda v ameriški zvezni državi Georgia se je pokazalo, da se digitalni volilni list morda ne izgubi dovolj dobro. Raziskovalci so ugotovili, da je mogoče elektronske zapise glasov ponovno razvrstiti po vrstnem redu, v katerem so bili oddani. Če se temu doda še javno dostopen podatek, kdo je kdaj prišel na volišče, lahko anonimni glas postopoma dobi ime.

To ne pomeni, da je mogoče glas spremeniti ali da so bili izidi volitev napačni. Pomeni nekaj drugega, a nikakor nepomembnega: sistem lahko pravilno pove, kdo je zmagal, in hkrati ne zaščiti dovolj dobro človeka, ki je sodeloval pri tej zmagi ali porazu. Associated Press, 14. septembra 2026

Papir, ki za seboj pušča digitalno sled

Volivci v Georgii svojo izbiro vnesejo na zaslonu. Naprava nato natisne papirnati volilni list, ki ga volivec vstavi v optični bralnik. Papir omogoča poznejše preverjanje, naprava pa glas prebere in ga vključi v rezultat.

Ob skeniranju nastaneta tudi elektronska slika volilnega lista in zapis vseh izbir na njem. Takšni podatki so koristni pri nadzoru in revizijah volitev, saj omogočajo preverjanje, ali je sistem glasove pravilno preštel. Javnost lahko z njihovo pomočjo nadzoruje oblast, strokovnjaki pa lažje odkrijejo napake.

Toda zapis posameznega glasu ne sme razkriti človeka, ki ga je oddal. Sistem naj bi zato elektronske zapise premešal tako, da ne bi več sledili vrstnemu redu glasovanja.

Prav v tem premešanju je težava. Raziskovalci so že leta 2022 ugotovili, da uporabljeni postopek ni zares naključen. Videti je kot premešana zbirka podatkov, vendar je postopek mogoče obrniti in znova sestaviti prvotni vrstni red.

To je podobno, kot če bi nekdo premešal karte po vedno enakem pravilu. Opazovalcu bi se kupček sprva zdel naključen, toda človek, ki pozna postopek, bi lahko korake izvedel v nasprotni smeri in obnovil začetni razpored.

Programski popravek, ki naj bi odpravil ranljivost, je bil pripravljen in potrjen že marca 2023. Druge ameriške jurisdikcije z enako vrsto naprav so ga uvedle, Georgia pa ga do letošnjih majskih strankarskih volitev še ni. V tej zvezni državi se ranljivi sistem uporablja po vsem ozemlju, zakonodaja o dostopu do javnih informacij pa omogoča pridobitev več podatkov, potrebnih za njihovo povezovanje.

Milijon in pol glasov v nekaj urah

Max Springer, raziskovalec Centra za politiko informacijske tehnologije na univerzi Princeton, ni sodeloval pri prvotnem odkritju ranljivosti. Prav tako ni vdrl v volilni sistem, se dotaknil volilne naprave ali dostopal do tajnih podatkov.

Javno dostopnemu pomočniku z umetno inteligenco je pokazal objavljeno raziskavo o ranljivosti in ga vprašal, ali bi bilo mogoče postopek uporabiti na podatkih iz Georgie. Sistem mu je nato pomagal napisati program, ki je obrnil navidezno naključno razvrstitev elektronskih volilnih zapisov.

V nekaj urah je rekonstruiral vrstni red približno 1,52 milijona osebno oddanih glasov z majskih volitev – 98,9 odstotka vseh takšnih glasov v 139 pregledanih okrožjih.

Ta številka še ne pomeni, da je z enako gotovostjo določil 1,52 milijona imen. Obnovil je vrstni red volilnih listov, nato pa ga je bilo treba povezati še z drugimi podatki.

Na javnih seznamih je mogoče preveriti, kdo je prišel na predčasno glasovanje, kje in katerega dne. Če je bil v majhnem okrožju neki človek edini volivec določene stranke, ki je tistega dne glasoval na konkretnem volišču, je že ta kombinacija lahko dovolj, da se njegov glas prepozna.

Iz osnovnih javnih datotek je Springer nedvoumno določil volilne liste približno odstotka pregledanih volivcev. Kjer je bilo možnih več ujemanj, je uporabil še dnevnike optičnih bralnikov in podatke o prijavah na voliščih. V dveh podrobneje proučenih volilnih središčih je lahko tako večino glasov povezal s posameznimi volivci ali pa izbor zožil na dve možnosti.

Raziskovalec je ugotovitve objavil 3. avgusta in posebej poudaril, da noben rezultat volitev zaradi tega ni vprašljiv. Pokazal je ranljivost zasebnosti, ne prirejanja glasov. Center for Information Technology Policy univerze Princeton, 3. avgusta 2026

Umetna inteligenca ni odprla vrat

Zlahka bi rekli, da je tajnost volitev ogrozila umetna inteligenca. Toda vrata so bila odprta že prej.

Napaka je v programu, ki elektronske volilne zapise nezadostno premeša. Drugo polovico težave ustvarja več javnih evidenc, ki so vsaka zase videti neškodljive in imajo legitimen namen. Umetna inteligenca ni ustvarila nobene od njih.

Spremenila pa je razdaljo med znano ranljivostjo in njeno dejansko uporabo.

Včasih je bil za izkoriščanje takšne napake potreben človek, ki je razumel strokovno raziskavo, poznal programiranje, znal očistiti podatke ter je bil pripravljen za vse to porabiti tedne ali mesece. Zahtevnost je bila nekakšna nenamerna varovalka. Napaka je obstajala, vendar je ni znal izkoristiti vsakdo.

Sedanji programski pomočniki lahko preberejo opis postopka, napišejo kodo, jo preizkusijo, poiščejo napako in poskusijo znova. Uporabniku ni treba razumeti vsakega koraka. Dovolj je, da dovolj jasno pove, kaj želi doseči, in sistem ga čez tehnične ovire vodi skoraj pogovorno.

To je pomembnejše od enega primera iz Georgie. Številni računalniški sistemi vsebujejo stare ranljivosti, ki jih organizacije niso odpravile, ker je bilo njihovo izkoriščanje ocenjeno kot preveč zapleteno, drago ali malo verjetno. Umetna inteligenca takšne ocene spreminja.

Ne naredi nujno novega orožja. Staro orožje položi v veliko več rok.

Zakaj glasovanje ni anketa z imenom

Če bi nekdo izvedel, kako je volil njegov sosed, se morda ne bi zgodilo nič. Večina ljudi svojega glasu niti ne skriva posebej skrbno. O politiki govorijo pri kosilu, na družbenih omrežjih podpirajo kandidate in na avtomobile lepijo njihove nalepke.

Toda pravica do tajnosti ne obstaja predvsem za trenutke, ko se je človek pripravljen razkriti. Obstaja za človeka, ki tega ne želi ali si tega ne upa.

Delavec lahko javno prikimava političnim stališčem delodajalca, v volilni kabini pa glasuje drugače. Človek lahko živi v družini, v kateri od njega pričakujejo podporo določeni stranki, vendar na skrivaj izbere drugo. Prebivalec majhnega kraja lahko odda glas proti vplivnemu županu, ne da bi moral pozneje skrbeti za službo, občinsko stanovanje ali posel.

Tajnost volitev ni namenjena skrivanju pred demokracijo. Je pogoj, da človek v njej sodeluje brez nadzora močnejšega.

Če je mogoče po volitvah dokazati, kako je nekdo glasoval, postane spet mogoč tudi nakup glasu. Kupec namreč ne potrebuje le obljube, temveč dokaz, da jo je volivec izpolnil. Enako velja za prisilo: grožnja je učinkovitejša, če tisti, ki grozi, pozneje lahko preveri poslušnost.

Zato volilni list ni navadna podatkovna točka. Je ena redkih oblik javnega odločanja, pri kateri mora sistem hkrati dokazati, da je vsak glas pravilno preštel, in preprečiti, da bi kdorkoli izvedel, komu je pripadal.

Preglednost proti zasebnosti

Primer razkriva neprijetno napetost. Podatki, s katerimi je bilo mogoče slediti volivcem, niso postali javni zaradi nepremišljenega objavljanja zasebnih podatkov. Objavljeni so bili tudi zato, da je mogoče volitve nadzorovati.

Elektronske slike listov in zapisi oddanih glasov omogočajo neodvisno preverjanje seštevkov. Seznami udeležbe pomagajo nadzorovati, ali je glasoval le upravičeni volivec in samo enkrat. Dnevniki naprav omogočajo pregled njihovega delovanja.

Vsaka zbirka zase služi preglednosti. Težava nastane, ko jih je mogoče združiti.

Oblasti v Georgii so okrožjem naročile, naj nekatere zahteve za dostop do podatkov preusmerijo na urad državnega sekretarja. Ta naj bi občutljive dele prekril, določenih dokumentov pa ne bi več izročal. Z dobaviteljem programske opreme se dogovarjajo tudi o dodatnem premešanju podatkov pred objavo.

Takšen ukrep lahko kratkoročno zmanjša tveganje. Toda kritiki upravičeno opozarjajo, da varovanje volilne tajnosti ne bi smelo temeljiti samo na skrivanju podatkov pred javnostjo.

Če sistem ustvarja sled, ki omogoča razkritje glasu, je trajnejša rešitev odstranitev sledi – ne zoževanje kroga ljudi, ki jo lahko vidijo. Sicer podatki morda niso več dostopni novinarju, raziskovalcu ali državljanu, še vedno pa obstajajo za zaposlene, zunanje izvajalce in dobavitelje programske opreme.

Demokracija bi tako volivčevo zasebnost zaščitila z zmanjšanjem javnega nadzora, namesto z varnejšim sistemom. To je slaba menjava: manj preglednosti, ranljivost pa ostane.

Popravek obstaja, vendar ni nameščen

Najbolj osupljiv del zgodbe ni zapletenost napake, temveč počasnost njenega odpravljanja.

Ranljivost je bila objavljena leta 2022. Popravljena različica programske opreme je bila potrjena marca 2023. Septembra 2026 Georgia še vedno išče začasne rešitve pred novembrskimi volitvami.

Članica državnega volilnega odbora Salleigh Grubbs je avgusta predlagala pravilo, ki bi uradu državnega sekretarja naložilo namestitev proizvajalčevega popravka. Odbor je predlog zavrnil. Pravni zastopnik urada je pojasnil, da posodobitve ni potrdil državni sekretar, da bi njena uvedba trajala več mesecev in da zakonodajalci zanjo niso zagotovili denarja.

Člani odbora so opozorili tudi, da tako velike spremembe tik pred volitvami prinašajo lastna tveganja. To ni nepomemben pomislek. Volilnega sistema ni pametno spreminjati čez noč brez preizkusov, usposabljanja zaposlenih in jasnih postopkov.

Toda bližina volitev ne pojasni prejšnjih treh let.

Država se zdaj sklicuje na pomanjkanje časa za rešitev težave, ki jo je dovolj časa puščala nerešeno. Prav ta vzorec poznamo tudi iz drugih javnih sistemov: popravilo se odloži, dokler ni prepozno za varno popravilo, nato pa časovna stiska postane razlog za novo odlašanje.

Kazen ne more nadomestiti varovalke

Ena od članic volilnega odbora je ob zavrnitvi posodobitve opozorila, da je razkritje posameznikovega glasu kaznivo dejanje in da storilcu grozijo stroge kazni.

Kazenska prepoved je potrebna. Toda programska varnost ne more temeljiti na upanju, da možnosti zlorabe nihče ne bo izkoristil, ker je prepovedana.

Tudi v banki kraja ni dovoljena, pa kljub temu ne puščamo odprtega trezorja. Zdravstveni delavec ne sme razkrivati diagnoz, vendar zdravstveni sistem zato še vedno omejuje dostop do kartotek. Zakon pove, česa človek ne sme storiti; varen sistem mu prepreči, da bi to lahko storil zlahka in neopazno.

Poleg tega škode po razkritju ni mogoče zares popraviti. Storilca je mogoče kaznovati, podatka pa ni mogoče vrniti v tajnost. Če nekdo izve, kako je volil zaposleni, zakonec ali prebivalec majhne skupnosti, poznejša sodba njegovega znanja ne izbriše.

Dobra varovalka zato ne vpraša samo, ali je dejanje prepovedano. Vpraša tudi, zakaj ga sistem sploh omogoča.

Digitalizacija ohrani več, kot pričakujemo

Papirnati glas, pomešan med tisoče drugih glasov, ima uporabno lastnost: pozabi vrstni red.

Digitalni sistemi pa radi shranjujejo. Zabeležijo čas, zaporedno številko, napravo, datoteko in dogodek. Vsak zapis je lahko koristen za odpravljanje napak, nadzor ali dokazovanje pravilnega delovanja. Skupaj pa lahko povedo zgodbo, ki je noben posamezen zapis ne bi smel poznati.

To ni posebnost volitev. Podobno se zgodi, ko anonimne podatke o gibanju povežemo z naslovom bivališča, podatke o nakupih z redko boleznijo ali podatke o starosti, kraju in poklicu z javnim profilom. Ime je lahko odstranjeno, človek pa kljub temu ostane prepoznaven.

Dolgo smo zasebnost razumeli predvsem kot vprašanje, ali je v zbirki zapisano naše ime. Danes postaja pomembnejše vprašanje, ali ga je mogoče iz drugih drobcev ponovno sestaviti.

Umetna inteligenca je pri tem zelo učinkovita. Ne zato, ker bi nujno vedela več, temveč ker lahko hitro primerja množico podatkov, preizkuša povezave in opravi delo, ki se človeku zaradi obsega ne bi zdelo vredno truda.

Anonimnost tako ne izgine z enim velikim razkritjem. Razpade pod težo majhnih, posamezno skoraj nedolžnih sledi.

Najprej mora ostati skrivnost

Georgia bo morala pred novembrskimi volitvami tveganje vsaj omejiti, trajno pa uvesti programsko rešitev, ki onemogoči obnovitev vrstnega reda glasov. Pri tem bi morala ohraniti čim več podatkov za neodvisen nadzor, vendar jih ustvariti tako, da jih ni mogoče povezati s posamezniki.

To ni zgolj tehnična naloga za programerje. Je odločitev o tem, katero demokratično vrednoto mora tehnologija varovati že s svojo zasnovo.

Naprava lahko glasove prešteje hitreje od ljudi. Lahko izdela zapis za revizijo, poišče neskladja in objavi podatke, s katerimi javnost preverja izid. Toda če si ob vsem tem zapomni še zaporedje, ki bi ga morala pozabiti, ni dovolj dobro opravila svojega dela.

Volilna kabina človeka skrije samo za nekaj minut. Resnična volilna tajnost se začne šele potem, ko iz nje stopi.

Takrat mora biti mogoče dokazati, da je njegov glas med preštetimi. Nemogoče pa mora ostati dokazati, kateri glas je bil njegov.