Ursula von der Leyen je v govoru o stanju Evropske unije opisala svet, v katerem se Evropa ne more več zanašati na poceni kitajske izdelke, ameriško varnost, predvidljivo podnebje in samoregulacijo tehnoloških podjetij. Napovedala je bolj samostojno Unijo, toda politična odraslost ne nastane z novimi institucijami in velikimi besedami. Začne se šele, ko je skupnost pripravljena sprejeti stroške svojih odločitev.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je svoj letošnji govor o stanju Evropske unije začela z besedami Charlesa Dickensa: bili so najboljši in najslabši časi.

V nadaljnjih 73 minutah je opisala Evropo, ki je po eni strani močnejša kot kdaj prej, po drugi pa tako negotova, da se mora znova vprašati, od kod bo dobila energijo, surovine, orožje, tehnologijo in celo gasilska letala.

Njena osrednja ugotovitev ni bila posebno presenetljiva, vendar je bila izrečena nenavadno neposredno: Evropska unija deluje v »odkrito sovražnem svetu«. Ob njenih mejah poteka vojna, Kitajska s svojo industrijsko politiko ogroža evropsko proizvodnjo, odnos z Združenimi državami ni več samoumevno zavezništvo, podnebne spremembe pa niso oddaljena napoved, temveč požari, vročinski valovi, presušene reke in tisoči presežnih smrti.

Odgovor naj bi bila Evropa, ki ima »moč za ukrepanje«.

To je privlačna zamisel. Težje vprašanje pa je, ali so države članice pripravljene plačati njeno gospodarsko ceno, si razdeliti politično odgovornost in skupnim ustanovam prepustiti dovolj moči, da bodo sploh lahko ukrepale.

Kanada pred vrati, Amerika nekoliko dlje

Najbolj presenetljiv del govora je bil predlog, da bi Kanada postala prva pridružena članica Evropske unije. Takšen status v evropskih pogodbah še ne obstaja, zato za zdaj ne gre za pripravljeno institucionalno rešitev, temveč za politično povabilo.

Kanada in EU naj bi tesneje sodelovali pri obrambi, energetiki, kritičnih surovinah, napredni proizvodnji, umetni inteligenci, kvantnem računalništvu, kibernetski varnosti in razvoju Arktike. Ko je von der Leyen predlog izrekla, je kanadski premier Mark Carney v parlamentu dobil stoječe ovacije.

Prizor je imel tudi širše sporočilo. Evropa ne išče samo novega partnerja, temveč novo obliko zavezništva za čas, ko se ne more več popolnoma zanesti na Združene države. Kanada pa si želi zmanjšati gospodarsko odvisnost od svoje južne sosede in poiskati trdnejše povezave na drugi strani Atlantika.

Pri tem ne gre za širitev Unije v običajnem pomenu. Kanada ne bo postala osemindvajseta država članica. Predlog prej kaže, da klasična meja med članstvom in partnerstvom ne ustreza več svetu, v katerem so obramba, trgovina, tehnologija in surovine vse bolj prepletene.

Evropska unija zato išče politično bližino brez popolne institucionalne združitve. Težava je le, da bo morala nekoč pojasniti, katere pravice in obveznosti bi takšna bližina prinesla. Prijateljstvo je lahko široko, članstvo pa vedno vsebuje tudi račun.

Kitajska kot trgovina in opozorilo

Von der Leyen je evropski blagovni primanjkljaj s Kitajsko, ki je lani znašal približno milijardo evrov na dan, označila za nevzdržnega. Opozorila je na »drugi kitajski šok«, ki naj bi Evropi prinašal novo nevarnost deindustrializacije, in napovedala uporabo vseh razpoložljivih ukrepov za uravnoteženje trgovinskega odnosa.

Evropa je desetletja sprejemala poceni uvoz kot korist za potrošnika. Podjetja so proizvodnjo selila tja, kjer je bila cenejša, kupci so dobili dostopnejše izdelke, trgovska odvisnost pa se je predstavljala kot zagotovilo sodelovanja in miru.

Toda nizka cena na polici ni vsebovala celotnega stroška. Vanjo niso bili vračunani izgubljeno industrijsko znanje, manjša odpornost dobavnih verig in odvisnost od države, ki lahko dostop do redkih zemelj ter drugih pomembnih materialov uporabi kot politični vzvod.

Predsednica Komisije je zato napovedala evropsko družbo za kritične surovine, ki bi skrbela za njihovo pridobivanje in strateške zaloge.

Zamisel je razumljiva, vendar sama še ne zagotavlja neodvisnosti. Rudniki potrebujejo prostor, dovoljenja in soglasje prebivalcev. Predelava surovin porablja energijo ter obremenjuje okolje. Zaloge je treba kupiti in hraniti. Če Evropa želi več proizvodnje doma, bo morala sprejeti tudi njene stroške in ne le končnih izdelkov.

Gospodarska samostojnost se zato začne pri precej neprijetnem priznanju: evropski izdelek bo včasih dražji, njegov nastanek pa bo bližje našim očem.

Podnebne spremembe so postale računovodski problem

Poletje požarov, suš in vročinskih valov je pomembno spremenilo ton podnebnega dela govora. Von der Leyen ni govorila samo o zmanjševanju izpustov, temveč predvsem o življenju s posledicami, ki so že tu.

Napovedala je evropski načrt za vročinske valove, boljše sisteme opozarjanja, zdravstveno pripravljenost, skupni odziv na pomanjkanje vode in prihodnjo evropsko gasilsko floto. Komisija želi oblikovati tudi zavezništvo za podnebno zavarovanje, saj je po njenih besedah zasebno zavarovana samo približno četrtina škode, ki jo v Evropi povzročijo naravne nesreče. Reuters, 16. septembra 2026

To je potreben premik. Podnebna politika predolgo deluje, kot da lahko izbira med preprečevanjem prihodnje škode in prilagajanjem nanjo. V resnici mora početi oboje.

Toda zavarovanje ne sme postati nadomestek za preprečevanje. Polica lahko pomaga ponovno zgraditi hišo, ne more pa vrniti življenja človeku, ki je umrl zaradi vročine, obnoviti izgubljenega gozda ali napolniti podtalnice. Prav tako ne odpravi vprašanja, kdo bo sploh še pripravljen zavarovati hišo na območju, kjer požar ali poplava nista več izreden dogodek.

Če bodo tveganja prevelika, lahko zavarovanje postane nedostopno prav ljudem, ki ga najbolj potrebujejo. Država bo nato ponovno postala zavarovalnica v skrajni sili – le da bo prej še subvencionirala zasebni sistem, ki naj bi jo tega bremena razbremenil.

Evropska podnebna solidarnost se zato ne bo merila samo s številom letal za gašenje. Pokazala se bo pri odločitvi, ali bo družina v najbolj izpostavljenem kraju ostala sama s premijo, ki je ne more plačati.

Umetna inteligenca, pri kateri je hitrost postala nevarnost

Pri umetni inteligenci je von der Leyen naredila opazen premik. Podprla je pozive vodilnih ameriških razvijalcev k upočasnitvi najzmogljivejših modelov, posebej sistemov, ki bi lahko izboljševali sami sebe ali množično iskali računalniške ranljivosti.

Njeno opozorilo je sovpadlo z objavo španskega informacijskega pooblaščenca o vdoru, pri katerem naj bi agent umetne inteligence z zelo malo človeškega poseganja našel ranljivost, vstopil v sistem ter pregledoval in spreminjal osebne podatke. Primer še preiskujejo in ostaja osamljen, vendar pokaže, da nevarnost ni več samo teoretična.

Kadar celo ljudje, ki gradijo najzmogljivejše sisteme, prosijo za počasnejši razvoj, bi jih morala politika poslušati. Hkrati pa njihovega opozorila ne sme zamenjati za neodvisno presojo.

Tehnološka podjetja imajo namreč nenavaden dvojni položaj. So proizvajalci tveganja in glavni razlagalci tega tveganja. Sama določajo, katere sposobnosti bodo merila, katere dogodke bodo razkrila ter kdaj bo njihov sistem dovolj varen za trg. Če pozneje zahtevajo skupno upočasnitev, lahko ta pomeni resno varnostno opozorilo, lahko pa tudi način, kako največji ponudniki utrdijo prednost pred manjšimi tekmeci.

Evropa zato ne potrebuje samo varovalk, dogovorjenih s Kanado in Združenim kraljestvom. Potrebuje neodvisne preizkuse, obvezno poročanje o incidentih in jasne meje, česa sistemi ne smejo početi, tudi če bi bilo to poslovno koristno.

Otrokov račun in osebna izkaznica odraslega

Komisija naj bi predlagala prepoved družbenih omrežij za otroke, mlajše od 13 let. Otroci med 13. in 15. letom bi lahko uporabljali le omejene račune pod nadzorom staršev, s časovnimi omejitvami in manj funkcijami.

Predlog se odziva na resnične težave: zasvajajoče oblikovanje, škodljive vsebine, spletno nadlegovanje, zbiranje podatkov in klepetalnike, ki se otroku predstavljajo kot zaupen prijatelj.

Toda prepoved je samo začetek vprašanja. Platforma mora za njeno izvajanje ugotoviti, koliko je človek star. To lahko pomeni preverjanje dokumentov, analizo obraza ali povezovanje različnih podatkov o uporabniku. Zaradi varovanja otrok bi tako lahko nastal sistem preverjanja identitete vseh ljudi na spletu.

Tudi starševski nadzor ni samodejno varen odgovor. Otrok potrebuje zaščito, vendar z odraščanjem potrebuje tudi nekaj zasebnosti. Popoln vpogled odraslega v vsak pogovor lahko mladostniku oteži iskanje pomoči pri družinskih težavah, spolni usmerjenosti, nasilju ali duševni stiski.

Dobra ureditev bo morala zato omejiti predvsem poslovni model platform, ne samo otroka. Če prepovemo račun, zasvajajoč algoritem pa ostane nedotaknjen za vse druge, smo nevaren izdelek samo za nekaj let odmaknili od uporabnika.

Najmočnejša pomoč za najtežjo zimo

Von der Leyen je Ukrajini obljubila najmočnejšo evropsko podporo doslej. Napovedala je pomoč pri elektriki in ogrevanju, humanitarno podporo ter okrepitev zračne obrambe pred zimo, ki naj bi bila najtežja od začetka ruske invazije.

Predlagala je tudi ustanovitev evropskega varnostnega sveta, v katerem bi ob članicah EU sodelovale Kanada, Združeno kraljestvo in Norveška. Novi krizni protokol naj bi državam omogočil hitrejše posvetovanje in ukrepanje.

Evropska unija že ima številne ustanove, svete, mehanizme in oblike sodelovanja z zvezo Nato. Novo telo bo smiselno samo, če bo odgovorilo na konkretno težavo: kdo se zbere, kdo odloči in kaj se zgodi, ko je hitro ukrepanje nujno.

Če bo evropski varnostni svet le prostor za še en krog izjav, bo povečal videz dejavnosti, ne sposobnosti delovanja. Če pa naj bi sprejemal resnične odločitve, se bo takoj odprlo vprašanje demokratičnega nadzora ter razmerja med članicami in partnericami zunaj Unije.

Evropska varnost ne potrebuje še enega imena. Potrebuje dogovor o tem, kdo nosi tveganje, kdo prispeva sredstva in kdo politično odgovarja, če se skupna odločitev izkaže za napačno.

Izredne razmere, ki rade ostanejo

Komisija želi pripraviti tudi nov mehanizem za odzivanje na nenadne množične migracije, posebej kadar naj bi bile te »načrtovane in uporabljene kot orožje«. Prizadetim državam bi po strogo določenih merilih začasno dovolil odstopanje od običajnih postopkov.

Države imajo pravico varovati meje, organiziran pritisk na mejo pa je lahko resnično politično sredstvo tuje oblasti. Toda izraz uporaba migrantov kot orožja vsebuje nevarno bližnjico: dejanja države se lahko prenesejo na ljudi, ki ostajajo posamezniki z različnimi zgodbami, razlogi in pravicami.

Izredni ukrepi imajo tudi neprijetno lastnost. Uvedeni so kot začasni, nato pa počasi postanejo običajni, ker razlog za previdnost nikoli popolnoma ne izgine.

Zato ne bo dovolj, da Komisija obljubi stroga merila in časovno omejitev. Potrebni bodo neodvisen nadzor, možnost sodnega varstva in jasen odgovor na vprašanje, katere pravice ostanejo nedotakljive tudi takrat, ko je meja pod pritiskom.

Vrednote niso posebej dragocene tedaj, ko jih je lahko spoštovati. Njihov pravi pomen se pokaže v trenutku, ko postanejo nepraktične.

Samostojnost ni življenje brez drugih

Govor Ursule von der Leyen je mogoče razumeti kot načrt političnega odraščanja Evropske unije. Evropa naj bi manj čakala, da jo varujejo drugi, in več vlagala v lastno energijo, industrijo, obrambo, tehnologijo ter odpornost na nesreče.

Toda samostojnost ne pomeni osamljenosti. Prav nasprotno: tesnejše povezovanje s Kanado, Združenim kraljestvom in Norveško kaže, da Evropa svojo neodvisnost išče z novimi oblikami medsebojne odvisnosti.

Ključna razlika je v tem, ali je odnos izbran in uravnotežen ali pa je nastal zato, ker brez njega nimamo druge možnosti.

V tem pogledu je govor ponudil razmeroma jasno smer, manj pa odgovorov o njeni ceni. Strateške zaloge, evropska proizvodnja, obramba, pomoč Ukrajini, gasilska flota, prilagajanje vročini in varnejša tehnologija zahtevajo velikanske naložbe. Hkrati Evropa že razpravlja o javnem dolgu, konkurenčnosti, socialnih izdatkih in nezadovoljstvu ljudi zaradi življenjskih stroškov.

Politika bo morala zato povedati, čemu se bomo odpovedali, katere stroške bomo razdelili in kdo bo prispeval več. Brez tega samostojnost ostane beseda, s katero se vsi strinjajo, dokler ne prispe prvi račun.

Odrasla Evropa ne potrebuje samo novih orodij

Von der Leyen je govorila o Evropi, ki naj bi imela v sovražnem svetu moč za ukrepanje. Toda moč ni enaka modrosti in hitrost ni enaka pravilni odločitvi.

Evropska unija bo potrebovala več sposobnosti, da zaščiti prebivalce, gospodarstvo in politično neodvisnost. Obenem bo morala paziti, da zaradi občutka nevarnosti ne oslabi prav tistih načel, zaradi katerih se želi razlikovati od svojih tekmecev.

Lahko zavaruje mejo, ne da bi ljudem odvzela temeljne pravice. Lahko omeji nevarno tehnologijo, ne da bi uvedla popoln nadzor uporabnikov. Lahko zaščiti industrijo, ne da bi vsak gospodarski problem razglasila za vprašanje nacionalne varnosti. Lahko se prilagaja podnebnim spremembam, ne da bi opustila zmanjševanje izpustov.

To bo zahtevnejše od ustanavljanja novih skladov, svetov in zavezništev.

Evropa bo politično odrasla tedaj, ko ne bo več samo naštevala nevarnosti, ampak bo pripravljena sprejeti tudi ceno svojih odgovorov – in odgovornost za napake, ki jih bo pri tem neizogibno storila.

Govor Ursule von der Leyen je pokazal, da Unija razume, kako zelo se je svet spremenil. Zdaj mora dokazati še nekaj težjega: da se zna spremeniti tudi sama.

Ključni viri: pregled govora, predlog o Kanadi, odnos do Kitajske.