Klicalci dežja so bili v številnih afriških skupnostih dolgo spoštovani posredniki med ljudmi, naravo in duhovnim svetom. Ko pa dež zamuja, pride prepozno ali v nekaj urah poplavi polja, se spoštovanje lahko spremeni v nasilje. Podnebne spremembe imajo globalne vzroke, toda skupnost, ki izgubi pridelek, pogosto išče krivca dovolj blizu, da ga lahko kaznuje.

Ko so ugandski kmetje Davidu Nabutsililiju plačali, naj prikliče dež, so ga tudi dobili. Toda padlo ga je preveč. Voda je zalila zelenjavne vrtove in uničila del pridelka, zato so se ljudje, ki so ga še malo prej prosili za pomoč, obrnili proti njemu.

Lovili so ga po hriboviti pokrajini, dokler ni padel na skalo in si zlomil stegnenico. Šestnajst let pozneje ga noga še vedno boli.

To ni pomenilo konca njegovega dela. Isti ljudje se še vedno obračajo nanj, kadar pred setvijo potrebujejo dež ali želijo, da bi se ta zaradi poroke, političnega shoda, gradnje oziroma prevoza pridelka za nekaj časa ustavil. Kadar obred navidezno uspe, se utrdi prepričanje v njegovo moč. Kadar ne uspe, mora Nabutsilili včasih zapustiti vas, dokler jeza ne mine.

Njegov položaj je skoraj brez izhoda. Če dežja ni, ga ni priklical. Če ga je preveč, ga ni znal ustaviti. Če se pojavi ob nepravem času, ga je morda poslal namenoma.

V Ugandi za zdaj ni potrjenih primerov, da bi množica klicalca dežja ubila. V sosednjem Južnem Sudanu sta bila v zadnjih dveh letih najmanj dva živa zakopana. Ljudje so verjeli, da zadržujeta dež, medtem ko so pridelki propadali, živali pa poginjale.

To niso samo zgodbe o veri. So zgodbe o strahu, hrani in skupnosti, ki v vse bolj nepredvidljivem vremenu izgublja občutek, da razume svet, v katerem živi. Associated Press, 15. septembra 2026

Človek med zemljo in nebom

Klicalca dežja bi bilo prelahko opisati kot vrača, ki neizobraženim ljudem obljublja nemogoče. Takšen pogled bi več povedal o naši vzvišenosti kakor o skupnostih, v katerih opravlja svojo vlogo.

V številnih afriških tradicijah ni zgolj ponudnik vremenske storitve. Je duhovni voditelj, varuh obredov in posrednik med skupnostjo, predniki, božanstvi ter naravnim svetom. Njegovo znanje lahko vključuje poznavanje pokrajine, letnih časov, vedenja živali, vetrov, oblakov in rastlin, čeprav je razlaga tega znanja vpeta v duhovno izročilo.

Dež v skupnosti, ki živi od zemlje, tudi ni samo meteorološki pojav. Je pogoj za preživetje in potrditev, da razmerje med ljudmi ter njihovim svetom še vedno deluje.

Kadar se deževna doba začne približno ob pričakovanem času, je mogoče pripraviti zemljo, posejati in predvideti žetev. Izkušnje se prenašajo iz roda v rod, življenje pa temelji na ponavljanju dovolj zanesljivih vzorcev.

Če se ti porušijo, ne izgine le pridelek. Omaje se tudi razlaga sveta.

Dež ne prihaja več tako kot nekoč

Vzhodna Afrika je dolgo poznala obdobja suše in poplav. Napačno bi bilo vsako skrajnost pripisati samo podnebnim spremembam ali trditi, da je bilo vreme pred njimi povsem zanesljivo.

Toda dolgoročni vzorci se spreminjajo. V regiji Kapoeta v Južnem Sudanu, ki meji na območje enega od umorjenih klicalcev dežja, naj bi se povprečno letno število deževnih dni zmanjšalo s približno 90 v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na 46 sredi prejšnjega desetletja. Kadar dež pride, je lahko krajši in silovitejši.

Na istem območju se zato izmenjujejo suša, hudourniška poplava in nova suša. Zemlja nima dovolj časa, da bi vpila nenaden naliv, rastline pa od velike količine vode v nekaj urah nimajo enake koristi kakor od zmernega dežja skozi več tednov.

Za malega kmeta je razlika usodna. Njegov pridelek ni ena postavka v razpršenem premoženju. Lahko je vsa hrana družine, seme za prihodnje leto, šolnina za otroke in edino, kar je mogoče prodati ob bolezni.

Znanost lahko pojasni povezavo med segrevanjem ozračja in pogostejšimi skrajnostmi. Človeku, ki je posejal zadnje seme in čaka na dež, pa takšna razlaga sama po sebi ne vrne hrane.

Potrebni so tudi dostop do vremenskih napovedi, odpornejša semena, namakanje, zaloge hrane in pomoč ob izgubi pridelka. Če skupnost ostane samo z razlago, da se je spremenilo podnebje, dobi novo besedo za svojo nesrečo, ne pa tudi izhoda iz nje.

Plačilo spremeni obred v pogodbo

Odnos med skupnostjo in klicalcem dežja dodatno zaplete denar.

V ugandskih vaseh lahko človek njegove storitve poišče doma ali v lokalu, kamor zahaja. Plačilo sega od majhnega simbolnega zneska do nekaj sto dolarjev. Nabutsilili naj bi denimo dobil približno 260 dolarjev, da bi preprečil dež na dan, ko je območje med volilno kampanjo obiskal predsednik Yoweri Museveni. Tistega dne ni deževalo.

Takšen uspeh krepi njegov ugled. Toda plačilo obred spremeni tudi v nekakšno pogodbo. Če kmet izroči pomemben del svojega skromnega denarja, pričakuje rezultat. Ko dežja ni, ne izgubi samo pridelka. Dobi še občutek, da je bil prevaran.

Nekateri od klicalcev zahtevajo vračilo denarja, drugi jih prijavijo oblastem zaradi goljufije. Pojavljajo se pretepi, pridržanja in poniževanje.

Klicalec dežja tako ostaja ujet med dvema vlogama. Kadar je uspešen, je nosilec duhovne moči. Kadar ni, postane izvajalec, ki ni opravil plačanega dela.

Toda vreme ne pozna pogodbe.

Ko spoštovanje postane sum

V vasi Namatsokha, kjer živi Nabutsilili, naj bi delovali najmanj štirje klicalci dežja. Med njimi lahko nastanejo tudi rivalstva.

Eden prejme plačilo, naj dež ustavi, drugi pa naj bi ga iz zavisti ali na prošnjo druge skupine priklical. Takšna razlaga je privlačna, ker vsak neuspeh spremeni v dokaz še večje skrite moči: obred ni spodletel, temveč ga je premagal nasprotnik.

Dolgotrajen naliv tako ni več samo slabo vreme, ampak domnevno dejanje nekoga, ki se maščuje sosedu. Suša ni posledica spremenjenega podnebnega vzorca, temveč dokaz, da nekdo noče uporabiti svojih sposobnosti.

V Južnem Sudanu je bil Solomon Oture leta 2024 živ zakopan med sušnim obdobjem. Junija letos naj bi skupina moških ugrabila Albina Lobillio in ga prav tako živega zakopala. Po pripovedovanju njegove sorodnice in lokalne poglavarke je primanjkovalo hrane, živali so množično poginjale, ljudje pa so sklenili, da mora umreti, ker naj ne bi hotel ukazati dežju.

Stavek je grozljiv prav zaradi svojega notranjega reda. Skupnost ni menila, da ga ubija v slepi jezi. Najprej se je sestala, nato je določila krivdo in nazadnje izvršila kazen.

Obup je dobil postopek, nasilje pa videz skupne odločitve.

Grešni kozel poenostavi svet

Skupnost za grešnega kozla ne izbere nujno popolnega tujca. Pogosto izbere človeka, ki ji pripada, vendar je hkrati nekoliko ločen od nje.

Klicalec dežja živi med ljudmi. Pozna njihove družine, sprejema njihova plačila in sodeluje pri njihovih obredih. Toda pripisana mu je moč, ki je drugi nimajo. Zaradi nje ga spoštujejo, ob nesreči pa prav ista posebnost omogoči, da ga označijo za nevarnega.

Takšen mehanizem ni omejen na afriške skupnosti in ga ne bi smeli opazovati kot tujo posebnost. Ljudje povsod težko sprejmemo nesrečo brez jasnega storilca.

Ob gospodarski krizi krivimo priseljence, čeprav niso oblikovali denarne politike. Ob epidemiji napademo zdravnika ali znanstvenika, ker ne more ponuditi popolne gotovosti. Po požaru iščemo človeka, ki ga je mogoče obtožiti, še preden razumemo razmere, v katerih je ogenj nastal.

Grešni kozel namesto neštetih vzrokov, zgodovine, politike in naključja ponudi enega človeka. Proti podnebju ne moreš dvigniti pesti. Proti sosedu jo lahko.

Ko odpove tudi podedovano znanje

Tradicionalna znanja lahko temeljijo na dolgem opazovanju lokalnega okolja. Ljudje poznajo čas cvetenja rastlin, selitve ptic, smer vetra, vedenje žuželk in videz oblakov. Nekatera znamenja res povedo nekaj o približujočem se vremenu, čeprav jih skupnost razlaga drugače kakor meteorolog.

Takšno znanje je najuporabnejše, kadar se naravni vzorci dovolj ponavljajo. Podnebne spremembe zmanjšujejo prav to zanesljivost. Drevo zacveti ob običajnem času, dež pa ne pride. Zrak je težak kakor pred nevihto, vendar se oblaki razkrojijo.

To ne pomeni, da so bili starejši neumni ali da je bilo njihovo znanje brez vrednosti. Pomeni, da se je spremenilo okolje, iz katerega je nastalo.

Znanstvena napoved se prav tako lahko zmoti, zlasti tam, kjer je merilnih postaj malo. Pomembna razlika pa je, da naj bi napaka služila izboljšanju modela, ne kaznovanju človeka, ki je napoved sporočil.

Zdrav odnos med tradicionalnim in znanstvenim znanjem zato ne zahteva posmehovanja obredom. Zahteva pa jasno mejo med spoštovanjem kulturne vloge in pripisovanjem osebne krivde za vreme.

Najrevnejši plačajo tudi z razpadom skupnosti

Ugandski in južnosudanski kmetje so k podnebnim spremembam prispevali neprimerljivo manj kakor prebivalci bogatih industrijskih držav. Kljub temu posledice občutijo neposredno.

Bogatejši kmet lahko namaka, kupi zavarovanje, preusmeri proizvodnjo ali najame posojilo. Država mu lahko pomaga ob izgubi pridelka. Mali samooskrbni kmet ima veliko manj varovalk. Ko dež odpove, ne izgubi samo prihodka, temveč kos prihodnosti.

V takšnih razmerah nasilja nad klicalci dežja ni dovolj odpraviti kot posledico nevednosti. Treba ga je preprečiti in storilce obravnavati, vendar moralna obsodba sama ne odstrani obupa, iz katerega nastane lov na krivca.

Potrebni so zanesljivi lokalni vremenski podatki in opozorila, ki dosežejo kmeta v jeziku, ki ga razume. Potrebni so zaloge vode, odpornejši pridelki in pomoč po suši ali poplavi. V pogovor bi morali vključiti tudi klicalce dežja. Če imajo ugled in dostop do ljudi, lahko sodelujejo pri podnebnem prilagajanju, namesto da jih nova razlaga sveta preprosto razglasi za ostanek preteklosti.

Podnebne spremembe nimajo enega obraza. Nastajale so desetletja, ustvarile so jih industrija, promet, potrošnja in politične odločitve po vsem svetu. Prav zato se pred njimi tako težko razjezimo na pravi način.

Klicalec dežja je bližje. Ima ime, hišo in telo, ki ga je mogoče poškodovati.

Toda človek, ki ne more več priklicati vremena, kakršnega se skupnost spominja, ni vzrok za propadajoči pridelek. Je morda le prvi med njenimi člani, na katerem postane vidno, da stari dogovor med letnimi časi in človeškim življenjem ne velja več tako zanesljivo kakor nekoč.

Ko nebo ne odgovori, skupnost ne potrebuje žrtve. Potrebuje pomoč, da bo lahko živela tudi brez odgovora.