Ko takole premišljujem in sama pri sebi razglabljam o plesu in gibanju, se rada vrnem v otroška leta. Kaj se je pravzaprav spremenilo v času odraščanja in zorenja. Življenje je danes drugačno, kot je bilo nekoč. Spremenil se je način razmišljanja, spremenile so se vrednote, razvila se je tehnologija, svet se je zmanjšal. Nič več…

Veliko ljudi vidi tango kot senzualen ples, včasih celo na meji erotike. Kar nekaj je tudi takih, ki jim ta ples postane način življenja in se zaradi njega odpovedo vsem drugim plesnim zvrstem. Kolikor je plesalcev, toliko je razlag, kaj jim ta ples pomeni. Ker se veliko gibljem med plesalci, sem videla in slišala že…

Tokrat so me navdihnili čevlji. Saj veste, tisti čudoviti tango čevlji, vseh barv in vedno novih oblik, z nepogrešljivo visoko peto. Včasih vratolomno visoko. Vsak tango plesalec si s časom ustvari malo zbirko čevljev. Če pokukamo v omaro plesalke pa je ta zbirka, vsaj v večini primerov, občutno večja. Tudi sama imam kar nekaj čudovitih…

Ples vedno povezujemo z glasbo. Ritem in/ali melodija nas pritegneta k poslušanju, veliko krat se nezavedno pozibavamo, potrkavamo s prsti, z nogo udarjamo ritem, in ko nas glasba prevzame, tudi zapojemo. Veliko glasbe je namenjeno poslušanju, a še vedno nas zavede v nehoteno gibanje, zaplavamo na valovih melodije, na mnoge načine sledimo ritmu in poudarkom…

Tokrat sem se odločila preskočiti tematiko, ki sem jo podajala v prejšnjih člankih. Želim namreč zapisati nekaj spoznanj, do katerih sem prišla na nedavnem dogodku. Do tega so me pripeljali moji tečajniki, ko smo se družili na plesnem večeru. Na ta večer sem se pripravila kot vedno do sedaj. Nabava in priprava prigrizkov, na hitro…

Prišli smo do objema, do skupne drže, v kateri bomo plesali. Vemo, da je ples gibanje v določenem ritmu. Glede tega tudi tango ni izjema. Je pa izjemen v nečem drugem, v plesnih korakih. Večina plesov ima na nek način predpisane korake, klasične figure, ki se plešejo povsod enako. Zato se jih lahko relativno hitro…

Pravijo, da se objema ni potrebno naučiti, da nam je prirojen. S to trditvijo se strinjam. Dovolj je pogledati novorojenčka, njegove drobne ročice, kako grabijo, kako se želijo oviti okrog mame, očeta, okrog ljudi, pri katerih se počutijo varne. Ko so sami pa objamejo blazino, odejico, plišasto igračo. Karkoli mehkega in prijetnega, kar jim daje…