bo prišel prešeren 
in z roko v muzi pisal pomlad 
se bodo zarasla usta odprla v vaze 
nepobranim rožam 
in bruhnila kosti ki so se zataknile 
med poslušanjem 
med nastavljanjem globokega grla 
in nevidno žuljavih teles 
bo udaril po žeblju in žebelj bo zabolel 
tiste ki grizejo veke in na vekah spijo 
tiste s kremplji v očeh 
bo zagrabil prsi po katerih bijejo 
in raztrgali se bodo za njih in po njih 
in nad njimi bodo leteli kadavri 
bo shodil in iz prstnih lukenj bodo  pognali zvončki 
vse do glave vse do nočnih mor 
z rokami bodo hodili zvončki 
in zelen dotik bo predramil ozračje 
ga premešal da bodo deževala sonca 
da se bodo jambori spotikali 
kot nekoč človek 
se bo razkadil in razširil in razdelil 
skozi kljune do repov in naprej 
v žile bogov in solate ledenke 
se bo zapičil v zemljo in njene zahode 
se bo nadrobtinil v drevo 
in mleko za dojene 
in skupaj se bodo izvili vanj 
ki bo prišel 
prešerno kot pesem