Blu in Leonardo sta se sprehajala po Centralnem parku v New Yorku. Medtem ko je Leonardo užival v svežem zraku in miru v parku, je Blu, navdušen nad novimi prizori in zvoki, opazil otroško igrišče. Blu ima, od vedno, zelo rad otroke, in ko je zagledal, kako se igrajo in smejijo, so se mu oči zasvetile od veselja. 

»Poglej, Leonardo! Otroci!« je vzkliknil Blu in že začel teči proti igrišču. Leonardo se je nasmehnil in počasi sledil prijatelju. Vedel je, kako zelo ima Blu rad otroke in kako jih vedno rad razveseli s svojo prisotnostjo. 

Na igrišču je majhna deklica po imenu Lili veselo plezala po plezališču. Njen oče je stal v bližini in jo opazoval, nasmejan, ko je opazoval njeno pogumno raziskovanje. Lili se je spretno vzpenjala po lestvi, smejala se je na glas, njeni lasje pa so poplesavali v vetru. 

Toda nenadoma je zgrešila eno od prečnic in zdrsnila. Blu je zadržal dih in zgroženo opazoval, kako Lili pada. Na srečo je bil tam Leonardo. S svojo bliskovito hitrostjo se je premaknil in prestregel Lili, s čimer je ublažil njen padec. Kljub temu je Lili udarila s čelom ob njegov trdi oklep, zaradi česar je njena koža počila in je začela krvaveti. 

Lilijin oče je hitro priskočil na pomoč in na njeno čelo pritisnil robček. »Ne skrbi, ljubica, vse bo v redu,« jo je tolažil in jo nežno stisnil k sebi. 

Lili je bila hrabra in se je hitro potolažila. Čeprav jo je rana na čelu bolela, se ni pritoževala. Namesto tega je svoje velike, radovedne oči usmerila k Bluju, ki je zdaj stal ob Leonardu. »Boba, buba, bubi!« je vzkliknila, ko je z očmi pogledala modrega prijatelja in s prstom kazala naravnost proti njemu. 

Blu se je zasmejal. Bil je navdušen nad Lilijino simpatičnostjo in veseljem, s katerim ga je klicala. Čutil je, kako ga preplavlja topla, prijazna energija, ki mu je ogrela srce. Zdaj je vedel, da želi, da ga tako kličejo vsi. »Tako mi je ime,« je rekel navdušeno. »Bobabubi! To je moje novo ime!« 

Leonardo se je nasmehnil in pokimal. »Dobrodošel, Bobabubi,« je rekel, vesel prijateljeve odločitve. »Zveni kot ime prave bube!« 

Blu, zdaj Bobabubi, je vesel, da je našel novo ime, ki mu je tako všeč. Hkrati je spoznal novo prijateljico Lili, ki je kljub svoji majhnosti in poškodbi ostala pogumna in nasmejana. 

»Kaj praviš, Lili? Bi se nam pridružila v igri?« je vprašal Bobabubi in jo prijazno povabil. 

Lili je prikimala in z očetom stopila bližje. Skupaj so se igrali in smejali, Leonardo pa je budno pazil na vse otroke, ki so jih obkrožali. 

Tako so se vsi skupaj smejali in uživali, igrišče pa je bilo napolnjeno z glasovi veselja in smeha. Bobabubi je spoznal, da je točno tam, kjer mora biti – med ljudmi, ki ga imajo radi, in kjer lahko prinaša srečo ter pomaga, ko je to potrebno. To je bila nova pustolovščina, na katero je bil zelo ponosen.