Bubachi se je med sprehajanjem po Tokijskem centralnem parku s svojima prijateljema Meowthom in Psyduckom ustavil, da bi užival v lepem dnevu. Naenkrat je opazil deklico, ki je sedela pod drevesom in bila globoko zatopljena v knjigo. Ko se je približal, jo je prepoznal. Bila je Aiko, deklica iz športne šole judoja, kjer so se nedavno skupaj učili.

“Živijo, Aiko!” jo je veselo pozdravil Bubachi. “Kaj pa bereš?”

Aiko je presenečeno dvignila pogled in se nasmehnila, ko je zagledala Bubachija in njegove prijatelje. “Živijo, Bubachi!” mu je odgovorila in pokazala naslov knjige. “Berem o starodavnem mestu Kjoto. Jutri grem tja na počitnice k babici.”

“Zveni zanimivo! Bi šel z menoj?” je vprašala Aiko, polna pričakovanja.

“Z veseljem!” je odvrnil Bubachi in se od navdušenja kar zasvetil.

Naslednje jutro sta se Bubachi in Aiko odpravila na železniško postajo, kjer sta se vkrcala na hitri vlak za Kjoto. Bubachi je bil navdušen nad hitrostjo vlaka, ki je skorajda letel skozi pokrajino. Psyduck in Meowth sta si ogledovala svetleče nebotičnike in neskončna polja, ki so se menjavala pred njihovimi očmi.

Ko sta prispela v Kjoto, ju je pričakalo prijetno jutranje sonce in svež vonj po cvetlicah. Babica, ki je živela v tradicionalni japonski hiši z vrtom, ju je toplo sprejela in jima takoj ponudila čaj ter nekaj okusnih sladkih riževih kolačkov.

“Vabljena v moj dom, Bubachi,” je prijazno rekla babica in mu ponudila majhno, a elegantno blazinico za sedenje.

Po kratkem počitku je Aiko predlagala, da se odpravijo na raziskovanje mesta. Bubachi, radoveden kot vedno, je z veseljem privolil. Sprehodili so se po ozkih tlakovanih ulicah, mimo starodavnih templjev in čudovitih vrtov. Na vsakem koraku so odkrivali nekaj novega – stare trgovine z ročno izdelanimi izdelki, tihi kotički za meditacijo, pa tudi čudovite češnjeve drevorede, ki so bili zdaj polni zelenih listov.

Med raziskovanjem so prispeli do enega najbolj znanih templjev v Kjotu, Kinkaku-ji, Zlatega paviljona. Bubachi je bil navdušen nad zlatim odsevom stavbe na mirni površini jezera.

“To je ena najlepših stvari, kar sem jih kdaj videl,” je rekel in očarano strmel v čudovito zgradbo. 

Aiko se je nasmehnila in mu pokazala knjigo, ki jo je brala v parku. “Tu piše, da ima Kjoto še mnogo drugih skritih zakladov. Morda bomo celo našli kaj, kar ni omenjeno v knjigi.”

Tako so se Aiko, Bubachi, Meowth in Psyduck odpravili naprej, v pričakovanju novih pustolovščin. Prehodili so gozdove bambusovih dreves, obiskali skrite templje in odkrivali čudovite vrtove, polne lotosovih cvetov. Bubachi se je še bolj navezal na Aiko in njeno babico, saj je spoznal, da je Kjoto kraj, kjer se stari in novi svetovi srečujejo, in kjer lahko vsakdo najde nekaj kar ga navdihuje. 

Zvečer so se vrnili v babičin dom, polni novih zgodb in doživetij. Bubachi je vedel, da bo Kjoto vedno poseben kraj, kamor se bo želel vrniti. A tokrat, s prijatelji in z novimi spomini, ki jih bo vedno nosil s seboj.