Nekega sončnega jutra se je Bubachi sprehajal po mirnem gozdu blizu babičine hiše. Gozd je bil poln čudovitih dreves, cvetlic in pisanih metuljev. Bubachi je užival v tišini, ko je naenkrat zaslišal živahne glasove. Odpravil se je proti zvoku in kmalu našel tri Pokémon prijatelje – Pidgeyja, Rattatoja in Zubata. Vsi trije so se zdeli nekoliko vznemirjeni.

“Živio, Bubachi!” je zaklical Pidgey, ko ga je opazil. “Morda nam lahko pomagaš! Izgubili smo se in ne najdemo poti nazaj do svoje jate.”

“Zdravo!” je odgovoril Bubachi, vesel, da je srečal prijatelje. “Seveda vam bom pomagal. Kako pa ste se izgubili?”

Rattata je pojasnil: “Sledili smo Zubatu, ki je mislil, da je našel skrajšano pot skozi gozd. A kmalu smo se znašli na kraju, ki ga ne prepoznamo.”

Zubat je z zaskrbljenim glasom dodal: “Nebo je bilo tako svetlo, da nisem mogel dobro videti poti, zdaj pa sem zmeden.”

Bubachi se je rahlo nasmehnil in se zazrl okoli sebe. “Ne skrbite, skupaj bomo našli pot nazaj. Morda bomo morali najprej najti nekaj znamenj, ki bi nam lahko pomagala. Kaj pravite, če pogledamo okoli in poiščemo kakšne sledi?”

Skupaj so se lotili iskanja. Pidgey je letel nad njimi in opazoval vrhove dreves, Rattata je prečesaval podrast, Zubat pa je slišal in vonjal vse naokoli. Bubachi je pozorno spremljal, kako se spreminja teren.

Čez nekaj časa so naleteli na zanimivo drevo z nenavadno oblikovanimi vejami. “To drevo sem že videl!” je vzkliknil Bubachi. “Ko sem prišel v gozd, sem se sprehodil mimo njega. To pomeni, da smo na pravi poti!”

Vsi so se razveselili in nadaljevali pot v tej smeri. A kmalu so naleteli na nov zaplet. Pot se je razcepila na dve poti, ena je vodila levo, druga pa desno. Na žalost nobena ni kazala posebnih znamenj, ki bi nakazovala, katera pot je prava.

“Zdaj pa sem zmeden,” je rekel Zubat, ki je poskušal izostriti svoj sluh, a ni slišal ničesar posebnega.

Pidgey se je odločno spustil na tla. “Morda bi lahko poletel naprej in preveril, katera pot vodi k naši jati, vendar me je strah, da bi se še bolj izgubil.”

Bubachi je sedel na bližnji kamen in razmišljal. Nato se mu je utrnila ideja. “Pojdimo vsak po svoji poti, a ostanimo blizu in v stiku! Če kdo od nas najde kaj koristnega, pokliče druge. Tako ne bomo zašli predaleč.”

Pidgey je izbral desno pot, Zubat levo, Bubachi in Rattata pa sta ostala na razcepu, da bi spremljala oba. Čez nekaj časa so Pidgey in Zubat oba priletela nazaj.

“Na moji poti je nekaj nenavadnih kamenčkov, ki jih je mogoče prepoznati!” je rekel Pidgey.

“Jaz pa sem začutil lahen veter, ki prihaja iz tunela, kjer je verjetno naša pot!” je dodal Zubat.

Bubachi se je novic razveselil in predlagal: “Pojdimo po poti, kjer je veter. To verjetno pomeni, da vodi iz gozda.”

Skupaj so sledili Zubatovemu občutku za veter in kmalu prišli do odprtega prostora, kjer so videli jato Pidgeyjev, ki so letali v krogu in čakali na Pidgeyja. Rattata in Zubat sta bila prav tako vesela, da so našli izhod iz gozda.

“Uspelo nam je!” je rekel Bubachi z nasmehom.

“Pogumni in premišljeni kot vedno,” je dodal Rattata.

Pidgey, Zubat in Rattata so se zahvalili Bubachiju za njegovo pomoč in se odpravili nazaj k svojim družinam. Bubachi pa se je s toplim občutkom v srcu odpravil nazaj k babici, vedoč, da je ponovno pomagal svojim prijateljem.

—

Tako so Bubachi, Pidgey, Rattata in Zubat ponovno našli pot domov in se še bolj povezali kot prijatelji.