ČE PREBEREŠ ME DO KONCA, ČAKAJO TE NOVA VRATA.

Strašna Buba je stara že na milijone let, morda celo milijarde. Nihče ne pozna njene prave starosti, in tudi sama jih je že zdavnaj pozabila šteti. Pravzaprav je njena starost nikoli ni preveč zanimala. Buba je buba, vedno enaka in zelo kosmata. Ima tudi nekaj kapric, ena izmed njih je, da neznansko rada nosi barvite nogavice, medtem ko čevljev, še manj pa copat, ne mara. Prav tako se rada skriva. Lahko bi rekli, da je izmuzljiva Buba, saj se tako spretno skriva. Odrasli je nikoli ne vidijo, medtem ko jo otroci za kratek čas zagledajo, predvsem takrat, ko so veseli in radostno razpoloženi, pa tudi ko so prestrašeni, žalostni ali bolni. In kar je najpomembneje – Buba sploh ni tako strašna, kot se na prvi pogled zdi.

Bubachi in Svet Pokémonov

Strašna Buba, zdaj preimenovana v Bubachi, se podaja na novo, čarobno potovanje! Tokrat jo njena radovednost in pogum popeljeta v čudovito deželo Pokémonov na Japonskem. Skupaj s Pikachujem, Eeveejem in mnogimi drugimi Pokémoni bo raziskovala skrite kotičke te čarobne dežele, odkrivala starodavne skrivnosti in spoznavala nove prijatelje. Vendar pa bo Bubachi odkrila še nekaj veliko dragocenejšega – moč prijateljstva in prijaznosti. Pridružite se Bubachi na njenem nepozabnem popotovanju, polnem smeha, igre in modrosti. 

Bubachi in pasti v gozdu

Bubachi se je nekega jutra odločil za sprehod po gozdu blizu babičine hiše. Gozd je bil tih in skrivnosten, ko je nenadoma zaslišal šepetanje in švigajoče korake. Ko se je približal, je zagledal Pidgeyja, Rattatoja in Zubata, ki so se stiskali skupaj in prestrašeno gledali okoli sebe.

“Živjo, Bubachi!” je zaklical Pidgey, ko ga je zagledal. “Moramo te prositi za pomoč! Sledili smo nekaj nenavadnim sličicam in zdaj smo se izgubili!”

“Nenavadne sličice?” je radovedno vprašal Bubachi.

“Ja,” je nadaljeval Rattata. “Svetleče se lučke, ki so nas zapeljale globoko v gozd. Mislili smo, da bo nekaj zabavnega, zdaj pa ne najdemo poti nazaj.”

Bubachi je sumničavo zastrigel z ušesi. “Mogoče so bile te lučke past. Nekdo je želel, da se izgubite.”

Zubat se je trepetajoče oglasil: “Mislite, da nas je res nekdo namerno zavedel? Kdo bi bil tako zloben?”

Bubachi je zamišljeno pogledal okoli sebe. “V tem gozdu živijo tudi Pokemoni, ki radi ponagajajo drugim. Morda je to delo katerega izmed njih.”

Naenkrat so zaslišali zloben smeh, ki je odmeval med drevesi. Pred njimi se je iz teme pojavil majhen, zloben Pokemon z rdečimi očmi – to je bil Koffing.

“Kaj pa, če sem to jaz?” je Koffing rekel z zahrbtnim glasom. “Zakaj bi bil gozd miren, če je lahko zanimiv? Malo norčij še nikomur ni škodilo.”

Pidgey, Rattata in Zubat so se prestrašeno stisnili skupaj. Bubachi pa se ni dal zmesti. “Zakaj si to naredil, Koffing? Prijatelji so mislili, da so našli nekaj zabavnega, a si jih namerno zavedel.”

Koffing se je zlobno nasmehnil. “Samo malo zabave, Bubachi. Če hočejo ven, morajo prestati moj preizkus!”

Bubachi je vedel, da bo moral uporabiti svojo iznajdljivost. “Kaj pa, če ti dokažemo, da smo pametnejši od tvojih norčij? Če uspemo, boš pustil moje prijatelje pri miru.”

Koffing je izzivalno pomežiknil. “Prav! Če boste našli pot iz gozda in premagali moj labirint, vas bom spustil ven. Če ne, boste za vedno ujeti tukaj!”

Bubachi je zbral Pidgeyja, Rattatoja in Zubata in jih spodbujal, da ne obupajo. Skupaj so morali prebroditi temen in zapleten del gozda, kjer so jih čakale različne pasti – vrtinci, strupene megle in lažne poti, ki so se nenadoma zapirale.

Pidgey je z izjemnim pogledom prepoznal pravo pot. Zubat je uporabil svoj sluh, da je izognil strupenim meglicam, Rattata pa je našel skrivni prehod skozi zaraščeni del gozda.

Ko so se po dolgi in napeti poti končno prebili skozi vse ovire, so se znašli na sončni jasi, kjer je stal Koffing.

“Bravo,” je rekel Koffing, tokrat brez zlobnega nasmeha. “Nisem mislil, da vam bo uspelo. Vidim, da ste boljši, kot sem mislil.”

“Kot si obljubil, zdaj pusti moje prijatelje pri miru,” je trdo rekel Bubachi.

Koffing je prikimal in se umaknil. “Pošteno ste si zaslužili izhod. Toda zapomnite si – v tem gozdu ni vedno vse, kar se zdi. Bodite pozorni!”

Ko so Bubachi in prijatelji zapustili gozd, so se zavedali, da so se skupaj prebili skozi težek preizkus. Bili so hvaležni za svoj pogum in pamet, s katerimi so premagali Koffingove pasti.

Ko so se vrnili k babici, so si lahko oddahnili in ob jedi pripovedovali o svoji dogodivščini. Bubachi pa je vedel, da bo moral biti naslednjič, ko bo srečal Pokemona, kot je Koffing, še bolj pripravljen.

Tako je Bubachi s prijatelji premagal zlobno preizkušnjo in še enkrat dokazal, da se z dobro voljo in iznajdljivostjo lahko premaga tudi največje ovire.

***

Želiš še več zgodbic iz Sveta Pokémonov? 

Bubachi in Svet Pokémonov

Ali veš?

Ali veš, da obstajajo tudi 

Pokémon karte? 

 

članek pripravila: Vanja ČIbej 

Deli z drugimi

Živio
Midva sva FRIDA in FRIDO.
Živio
Sva navihana kot ti.
Živio
Najin materni jezik je slovenščina.
Živio
Slovenščina uporablja dvojino, zato sva dva.
Previous slide
Next slide