Naslednje jutro po babičini pripovedi so se Aiko, Bubachi in Pokemoni odpravili na izlet v Vrt miru v Hirošimi. Bil je sončen dan, ptički so peli, zrak pa je bil poln nežnih vonjav cvetlic. Vrt miru je bil čudovit kraj, kjer so ljudje prihajali, da bi se spomnili preteklosti in si zaželeli boljši svet za prihodnost.

Ko so prispeli, je Aiko pokazala na velik zvon sredi vrta. “To je Zvon miru,” je rekla. “Ljudje ga lahko zazvonijo, da pošljejo svojo željo po miru po vsem svetu.”

Bubachi je pogledal zvon z velikimi očmi. “Ali lahko tudi mi zazvonimo?”

Aiko se je nasmehnila. “Seveda. Vsakdo lahko zazvoni, če si resnično želi miru v srcu.”

Pokemoni so se strinjali, da bi bilo lepo, če bi vsak od njih prispeval svoj zvok zvona. Meowth je že hotel stegniti svojo šapo proti zvonu, ko je izza grma prilezel majhen Pokémon Caterpie. Videti je bil žalosten in nekoliko zaskrbljen.

“Živio!” ga je prijazno pozdravila Aiko. “Si se izgubil?”

Caterpie je počasi pokimal in pokazal proti drevesom v bližini. “Tam sem videl nekaj velikih metuljev in želel sem leteti z njimi, ampak … še nisem dovolj močan.”

Aiko in Bubachi sta si izmenjala pogled. “Morda so to bili Butterfreeji,” je rekla Aiko. “Pojdimo pogledat!”

Skupaj so se odpravili do dreves, kjer so na vejah nežno migotali Butterfreeji. Ko so prispeli, se je Caterpie skril za Bubachija. “Preveč sem majhen,” je tiho rekel. “Nikoli ne bom tako lep in močan kot oni.”

Bubachi se je nasmehnil in nežno pokleknil k njemu. “Vsak ima svoj čas, Caterpie. Tudi ti boš nekoč postal močan Butterfree. Potrpežljivost in vera vase te bosta pripeljali do tja.”

Pokemoni so priskočili na pomoč, da bi Caterpieja opogumili. Pikachu mu je pokazal, kako močna je lahko volja, Meowth ga je spodbujal s svojo odločnostjo, Psyduck pa ga je nasmejal s svojo nerodnostjo. Po teh prijaznih besedah in gestah se je Caterpie začel počutiti bolj pogumnega.

Ko je sonce zahajalo, so Butterfreeji začeli leteti naokoli, njihova krila so se bleščala v zadnjih žarkih dneva. Caterpie je pogledal navzgor in si zaželel, da bi lahko letel z njimi.

“Ne skrbi, Caterpie,” je rekel Bubachi. “Tvoj čas bo prišel. Morda ne danes, ampak kmalu.”

Po tem so skupaj pristopili k Zvonu miru in ga zazvonili. Vsak je v srcu izrekel svojo željo po miru in upanju. Zvok je odmeval po vrtu in se razširil daleč naokoli kot obljuba, da bodo skupaj gradili svet, v katerem se nihče ne bo bal.

Ko so odhajali iz vrta, se je Caterpie počutil bolj samozavestnega. “Hvala vam, prijatelji,” je rekel. “Sedaj verjamem, da bom tudi jaz nekoč poletel kot Butterfree.”

Naslednje jutro, medtem ko so se pripravljali na nov dan, se je zgodilo nekaj čudovitega. Caterpie se je začel svetiti in v trenutku preobrazil v čudovitega Butterfreeja. Vsi so se zbrali okoli njega in občudovali njegovo preobrazbo.

“Zdaj si tako močan in lep kot tisti Butterfreeji,” je rekla Aiko.

Bubachi se je nasmehnil. “Vedno smo vedeli, da boš dosegel svoj cilj. Čas je bil na tvoji strani.”

In tako so Bubachi, Aiko, Butterfree in ostali Pokémon prijatelji preživeli lep dan v Vrtu miru, kjer so se naučili, da z vero vase in potrpežljivostjo lahko dosežeš vse, kar si želiš.