Kadar si z žensko, moraš lepo ravnati z njo.
Oče sinu na vratih zvečer
Sedel sem kakor Buda pod minaretom in čakal, da me pokliče Minu. Včasih je bilo drugače, nisem imel želje, da me Minu kliče, vendar se spreminjajo tudi ljudje, ki ne vedo, kaj hočejo, jaz pa bi rad živel. Motile so me običajnosti, ki me jih je vpraševala, kakor da bi bil njen otrok, ne pa moški, fant, ljubimec, kakorkoli. Vendar se Minu ne da odgnati, tega pa tudi nočem, čeprav ji včasih sploh ne rečem živjo, kako si, o lej jo, temveč zadirčno: kaj je? in sem potem jezen nase, da sem tak neolikan državljan.
Minu živi v Ljubljani, jaz pa kjerkoli, včasih tudi v Ljubljani, vendar ne morem biti ves čas v Ljubljani, čeprav sem zdaj res sedel pod minaretom, kakor Buda in to v Ljubljani, med katoličani. Minu pravi, da je katoličanka, meni pa je to vseeno, kakor da bi bil pogan ali barbar. Jaz kar živim in rad imam to; ženske hodijo okrog mene več ali manj s spremenljivim uspehom, rad imam njihovo družbo, ne rinem v njih, ker sem se opekel in zdaj je vse drugače ali pa si to samo mislim. Čakam, da me pokliče Minu in ko naposled pokliče, rečem:
»Kaj je?«
Nekaj časa molči in potem začudeno reče: »Kaj, kaj je? A nisva zmenjena?«
»Aha.«
»Kje pa si?«
»Pod minaretom za Bežigradom.«
»Res? A pridem pote?«
»Pridi že.«
Minu zelo pazi na čistočo in ima vse pod nadzorom. Finance, posodo, službo, dišeče sveče in obožuje svoj avto. Vozi kot modri dirkač. Minu je urejena dama, vendar me pogosto sprašuje:
»Kaj naj zdaj storim?«
Razlogi za taka vprašanja so minorni in smešni.
»Kaj?«
»Kaj, kaj?«
»Jaz ne vem, kaj?«
»Pa nič, kaj!?«
Z Minu hodiva na Rožnik. Najprej hodi strumno in elegantno in hitro in počasi in zamišljeno, kakor da ji ni mar. Ne vem, kaj razmišlja in če jo vprašam, mi vedno odgovori: »Kaj?«
Potem hodi naprej in jo slišim, kako nekaj metrov za menoj mrmra sebi v brk: »Ne vem, ne vem …« in potem meni: »Kaj si rekel?«
Tiho sem, da ne bi zanetil spora, čeprav se Minu nikoli ne prepira, moraš biti res kanalja, da ponori in to je smešno, če se razburi, ker ne zna bit žleht. Njene težave so najhujše takrat, ko me vpraša: »Kaj naj zdaj storim?« Toda teh težav v bistvu ni, težava je vprašanje samo in zato ni kaj storiti. Poslušaš pač, čeprav si jaz mislim, da sem še bolj prebrisan in se delam, da ne slišim.
Z Minu poznava veliko ljudi. Sploh na Rožniku. Toda ni ji mar za njih, nikoli se ne zapleta v pogovore z njimi, lepo pozdravi in gleda zase in naokoli, kje da sem in kaj je razlog za to ali pa se to meni samo zdi. Kakor se mi najbrž tudi dozdeva, da me pazi, da se ne bi s kom preveč zapletel v pogovor in jo pustil samo. Potem sestopiva z Rožnika in sva kmalu pri njej doma. Tam je tako čisto, da se moraš sezuti pred pragom, nadeti copate in skoraj skafander in se vesti dostojno, kar pomeni: ležati, gledati televizijo, pojesti, kar ti prinese na pladnju in popiti čaj. Potem gre Minu spat in jaz grem domov. Nikoli še nisem spal z njo pri njej doma.
Nekoč mi je rekla, zdi se mi da samo enkrat, da me ima rada. Delal sem se, kot da ni nič. Mogoče jo je prizadelo, vendar po mojem ne, saj njo težko spraviš iz tira. Tudi zavrnitve je ne omečijo. Potem se je to ponovilo:
»Rada te imam!«
»Kaj?«
»Rada te imam!«
»Kaj praviš?«
»Kaj?«
»Kaj, kaj?«
»O moj Bog, kaj takega,« je rekla in šla po labirintih svoje velike hiše. Bil sem svoboden, čeprav nisem vedel, kaj naj s to svobodo.
Jurij Hudolin
O avtorju
Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer tudi živi kot svobodni književnik, urednik, scenarist, novinar in prevajalec. Objavil je pesniške zbirke: Če je laž kralj (1991), Ajdbog in ptičvolkkača (1992), Bestije (1993), Divjanje (1994), Prividi nemirnega čudaka (1994), Govori ženska (2001), Ljubezni (2009), Žival in lakaj najdeta ljubezen (2009), Čakanje revolucije in modrosti (2013), Prištinski dnevnik (2015) in romane: Objestnost (2005), Pastorek (2008), Vrvohodec (2011), Ingrid Rosenfeld (2013), Osnove ljubezni in zla (2016), Trst via Ljubljana (2017), Ljubljanske ulice (2018), O smehu Zlatka Čordića (biografski esej, 2019), Samohodec (biografski roman / po nekaterih motivih iz življenja Igorja Vidmarja, 2020), Pisma s potovanja (eseji, potopisi, portret, 2021i), knjigo kratke proze Na kolodvorski ulici nič novega (2012) in knjigo izbranih kolumn Pusti ti to (2005). Iz hrvaškega, srbskega in bošnjaškega jezika je prevedel več kot trideset knjig proze, poezije in dramatike, uredil pa je tudi nekaj mednarodnih zbornikov in antologij iz več svetovnih jezikov. Bil je kolumnist vseh pomembnejših slovenskih časopisov in revij, kot scenarist pa se je podpisal pod štirinajst filmov, igranih in dokumentarnih. Njegove knjige so prevedene v angleški, češki, madžarski, hrvaški, albanski, srbski, bošnjaški in makedonski jezik, revijalno pa v trideset jezikov. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih štipendij, nagrad in priznanj.