Nekoč nekje so živela bitja v miru in sožitju, navidezno zadovoljna s sabo in s svojim življenjem. A primerilo se je, da se je med njimi začela razraščati in širiti čudna zalega uši, gnid in podobnih zajedavcev. Bitja so se čudila in čudila in se osuplo spraševala, od kod se je vzela. Gotovo je bila med nami že ves ta čas, ne da bi jo zares opazili in prepoznali, so tuhtali in nič hudega sluteč živeli dalje svoja življenja. Zalega pa se je množila ter bitja najedala in razjedala dalje. Neke noči sredi mraka in more se bitje zbudi sredi štale živalske farme, uzre vso bedo svojega življenja in ugotovi, da se je zalega zavlekla v vse pore nekoč spokojnih bitij. Načenja že njihovo zdravje, megli jim razum, hromi jim dušo in telo, razžira vse po vrsti. Invazija dobiva kataklizmične razsežnosti, a golazen se ne meni za to in žre dalje. Načeto je tako mentalno kot fizično zdravje bitij. Med njimi se plazi strah, odpor, obup, panika, nemoč in malodušje. Živalska farma pa več kot odlično uspeva in se bohoti ter redi. Manj kot je bitja, večja je farma, večja blaginja in večji profit. Pa ne le paraziti, na bitja ves čas prežijo in renčijo tudi psi. Bitja so že onemogla od vsega hudega ter poskušajo podivjane pse pomiriti in navsezadnje razumeti, češ, psi so psi in je že tako, da pač renčijo. Zmajujejo z glavami, se čudijo in zgražajo, svarijo in opozarjajo, a nič se ne zgodi. Nakar se bitja nekega dne ovedo, pse naženejo in zapro v pasje kletke in zalego zatrejo ter se osvobodijo vse nesnage. Nato bitja rešena sedejo pod drevo in zazrta v sonce poslušajo bitje svojih src.