TISTIKRAT TISNIKAR, DANES TISNIKAR (HAIBUN)

Kaplje so bile. Krvi. Iztekajočega življenja. In pod tisto hladno mizo, malo sicer vstran, so bila v podu še ena, skrita vrata. Ko si odstranil debelo preprogo, so v temi pozabe in v formalinu bolečine spali veliki kozarci. V njih ni bilo vloženih spominov, le vloženi ostanki nečesa, popolnoma nerazumljivega nekomu, staremu komaj šestnajst let. Veliko oko sredi čela, eno samo oko, ta Kiklop je imel čez leta tisoč potomcev in kopij. Zla. Zevs venomer potrebuje nekoga, da mu na lažniv jezik nabrusi strele, da vsaj takrat onemi zadnji, najbolj pogumen človek v sobi. Laž. Zadnjo uro se vsi naučijo moliti. In kako moliti! Z roko si šel skozi brado, preveril, ali je v žepu halje česen in zaprl vrata. Dolga leta sem podrsavala skozi tisto sobo. Zdelo se mi je, da vsaj deset minut zadržujem dih. Entitete so se kar množile. Zadnje besede so se lovile v mreže tišine po kotih osame. Kaj slišijo, koliko slišijo vrane, ki se zaletavajo v zunanje veje, kot bi lomile dvojna stekla na starih oknih? Tišina govori. Zgodbe. Bolj razumno jih je ohranjati žive, kakor gledati mrtve. Ljudje v čakalnici, čakajoči na vlak, avtobus … so že jutri poklicani na drugo stran, ne da bi opravili nalogo, ki jo imajo tukaj in zdaj. Izgubljajo smisel obstoja. Škripajo vrata, zamolkle barve kot siva mrena redčijo pogled in padajo tja, pod tla, za vedno mrtvi. Odtisnjeni na platno, ki diši po zemlji. Nekega jutra se zbudiš in te ni več strah teme. Izvijajoč kot črv iz prsti imaš prekrasen razgled na vse pod soncem. In ti vsi – se bojijo lastnih senc. Enooki. Drugi nimajo več te sreče, da bi se zbudili v dišeče jutro, namreč.

črni krokarji
stopničasta obroba
nor svet pod očmi