Lega v spomin
Lega v spomin
le pridi dol
ne bom coklala
k tebi
ljubi
le pridi gol
ne bom odšumela
kot jež
z listja
le pridi sam
ne bom zastrla
okna
v najin svet
le pridi vroč
ne bom se
razbelila
kot skala ob morju
Izza
Skozi naoljeno ključavnico
sveta in pogleda, so vedno
uhajali kriki za tiste, ki
so jim želeli prisluškovati.
Odmev jih je povezal v
trozvezdje, ločeno in
motreče, kot lina vseveda,
ki visi na tanki nitki sna.
Zavest pa se bori z nebom,
zemljo in ravnovesjem vmes.
Črpati iz zemlje ljudski jok,
vraščati v nebo in čim dlje,
še preko, je izgubljeni signal,
ker ravnovesje teče premočrtno.
Skozi krog se dvigne višje le
nedoločeni izbor senc od sonca.
Prerezna
Zlatožaren list
se je dobrikal soncu.
V zadregi je kazal
vzporedne žile,
vse prečne proge
pa so ga potiskale
k tlom.
Ni se vdajal žalosti,
zaganjal se je
močneje in vse
glasneje žvižgal.
Postajal je veter,
sam bližje žarkom,
a še vedno
odvisen od težkih
okoliščin drugih
listnih bratov.
Lira
Med pravimi ljudmi,
med čistimi solzami,
sonce najde pot.
Prav do zemlje sije.
Med preproste želje,
skupaj sklenjene misli,
žarek najde pot.
Prav v srce sili,
kadar telo pokrije.
Držim jih skupaj,
ljudi in sonce.
Obet
Poberi ven koščice
in
posadi
sebi
lastno
drevo.
Klavdija KIA Zbičajnik
