Oko na strehi je zanimiv primer haiku pentlje, saj se posamezne podobe z verižnim ponavljanjem prelivajo druga v drugo in ustvarjajo občutek kroženja, ujetosti ter tihe mestne tesnobe. Pesem deluje skoraj filmsko: prazne ulice, vodnjak, škrlatni spomin, prepadi in neznani svetovi se zlagajo v fragmentirano urbano pokrajino notranjih stanj. 

Posebna moč pesmi je v prehajanju med konkretnim in simbolnim. Mestni motivi niso realistično opisani, temveč delujejo kot psihološke projekcije osamljenosti, distance in zadržanega nemira. Zaključek z “ženskim aktom nad mizo” ponovno vzpostavi začetni prostor mesta, vendar ga zdaj obarva z občutkom intime, ranljivosti in tihega nihanja med bližino ter odtujenostjo. 

Pesem tako učinkuje kot sklenjen krog podob — pentlja, v kateri se mesto in notranji svet zrcalita drug v drugem.