Včasih me ima, da bi, kljub svoji samokontroli – ki me stane vsakič novo odvisnost – zabrisala kozarec v steno – tako neumno nemočna se počutim v tem K-svetu. Samo kopičim jih – odvisnosti in število K-jev. In potem najdem novo zabavo in iščem vse izpeljanke na K-je morda izpeljem K-kšno novo pesem ni mi treba biti nekdo na M ali na T…
ČlovekČlovek je zver! – v vseh pogledih.Veliko je dobrih ljudi, toda – dovolj je le peščica takih, ki se skrivajo pod krinko človekoljubja. Morda bi morala na romanje v Rimin se pokloniti idejamnekoga, ki ležipod izčiščenem belim kamnom v cerkvi Marije Snežne in poiskati nekoga, da mu izmijemin poljubim noge, skoraj tako,kot je počel on…
Candra Ja. O candrah sem pisala. Veliko. Pa še vedno ne dovolj. Končno — nov motiv. Mimogrede, se oglasi glas. Neznan. Znani. Tiho pripoveduje. O modricah. O make-upu. O candrah. “Naj bo prekleta candra!” porečejo moški, ki to niso. Cepivo. Treba bi ga bilo iznajti. Za cundre. Da jih ne bi onegavili po svetu. Ne…
slišala sem jo ko je zrastel njen dan znova in znova kot da se včerajšnji ni končal enake barve in vonja isti zidovi so se pretakali skozi njene roke in vedno se ji je zgodilo preveč dela za premalo ur slišala sem jo ko je pogledala k meni če spim ali so me zbudila premikanja žličke v lončku brez kave…
PRODANI Sem misel, sem čas,sem svileni šal za čas,za čas, ki nam kaže obraz. Od kruha do upapocestna slepota močiponuja kelihe strupa,se valja v obilju sramu,ko ceneno in plehkoprodaja laž za lažjo,da človek človeka boli. Da od žalosti videti ni,ne ceste ne steze in ne potido njive očeta, do deda oči,ker doma več ni, kot je bil,le spomin…
Ko se besede prepletejo v tkivo občutkov, nastane pesem. In ko pesem zadrhti v svoji polnosti, nastane zbirka – prostor, kjer se duša dotika sveta. Filomena, druga pesniška zbirka Ksenije Zmagaj, je prav tak prostor: intimen, a brezmejen, nežen in hkrati silovit. V teh verzih se odpira svet ljubezni, sanj in bivanjskih utripov, ki presegajo…
(Iz pesniške zbirke Na vsakem listu strup iz leta 2016) Tiste dni Tiste dnisva izmaknila zvezde nočem,odpela lunoin s seboj vzela sonce. Ko sva sveže stopala čez mostin so se prsti preštevali v dlaneh,je bila v naju. Ujetamed ples metuljevin kačjih pastirjev,med cvetje in travo in roso,sva z očmi govorila o njej. Lidija Polak O…
Somrak bogov Ko noč raztrga zvezdni svod,in padli bogovi v prah tonejo,se veter zgodb razsuje v hlad,njihova imena v temo zbledijo. Iz zlatih dvorov ostane dim,iz sanj cesarjev pepel viharja,troni razpokajo v tihem kriku,ko čas jih v pozabo razkraja. Grom po nebu še zadnjič pljuskne,ognji svetega mesta ugasnejo,njihova moč v odmevu zamre,samo kamni še zgodbe…
saj me ne mika v temo in samoto ob tej uri ko ob cestah na vzglavnikih ležijo hiše ležijo drevesa ležijo smetnjaki ležijo otroška igriščaše zvezde ležijo na robu pernatega neba in čisto na koncu kjer ni več nobene roke leži svetloba in čaka da pridem z lisicami in uklenem to temo to samoto ki polega vse ker so hiše same ker so drevesa sama ker so smetnjaki sami ker so sama otroška igrišča in čisto na robu so same zvezde v temi v…
V času, ko svet vsak dan postavlja nova vprašanja o pravičnosti, sočutju in razdeljenosti, nam poezija ponuja ogledalo – priložnost, da uzremo resničnost skozi oči tistih, ki vidijo dlje od videza. Pesem “Kaj vidijo moje oči” Ksenije Zmagaj na ganljiv in neposreden način odseva današnji trenutek. S svojo ostrino in čustveno globino nas vabi k…
Prizadevamo si za učinkovite misli, izrazit stil, edinstven pogled.
mnenja, leposlovje, blogi, dnevniki, intervjuji, misli, reportaže, fotografije, slike, potopisi, portreti
Mail: drustvovnl@gmail.com
Facebook: Spletni Čas
Vaše naročilo je bilo uspešno poslano.
