MAŠKARADA Ali si upaš? Ljubiti njo? Divjakinjo v noči? Upaš ljubiti njene zmešnjave, ogenj v njenih temnih očeh, izlite solze v dolgih nočeh? Kje si zdaj, junak? Žerjavica je razbeljena, poglej, zunaj sneži! Ledeni oklep objema srce, zbogom junak, odšlo je v noč divje dekle! * Maja g. O avtorici Maja Grdina
(Uvod v pesmi iz pesniške zbirke Vijolična pomlad, 2024 -) Vijolična pomlad Danes so moje oči vijolične barve, kot nežni cvetovi vijolic srečno strmijo v svet, v njih se zrcali moja in tvoja ljubezen, vse kar sva midva. Danes so moje oči vijolične barve kakor cvetoča pomlad, ker ti me poljubljaš na veke, vselej, ko k tebi dvignem pogled. Ksenija Zmagaj O avtorici Ksenija Zmagaj
(Uvod pesnitve OBREŽJE ZA OBREDJE iz pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2010) I. Kaj šumiš, deroča Soča, preko vseh reči, preko vseh ljudi, preko vse krvi. Morda kamne zbiraš, se z njimi obtežiš in prizemljiš v struge, kjer za sabo puščaš znamenja, sledi. V lahnem hodu skozi vse prehode stopaš kakor deva, se v mah tega kar bo, odevaš. II. Kaj prepevaš, mavrica turkiza in opala, ko odsvitaš barvo skrivnostnega slikarja. Mar si sonca…
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Tako, moj ljubi, moj edini, vse se steka v krogotok in najlepša pesem je kot žarek, ki razžari sleherno temo. Glej, tako utripaš v meni, prej, sedaj, na veke čutim, da sem tvoja izven časa, da sva ti in jaz neskončna pot … Preko zvezd, osončij in vsemirja kakor reka teče mlečna cesta, v odtisih neminljivosti…
Zadnji krog Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan. Domovino? Ne vem, na kateri strani leži. Lepoto? Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna. Zlato? Sovražim ga, kakor ti boga sovražiš. Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec? Ljubim oblake ……
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Čez mnogo let, ko dež zaceli rane in je sonce tisto, ki posrka solze s trav, iz raspok in špranj že davno posejanih vzklije klasje nekoč obljubljenih spoznanj. Veter veje čez obzidje srca in duha, v dlani je skodelica in v njej smehljaj, kaplje, ki se točijo v čas, trkljajo misli, dan je…
Pesmi v prozi Pesmi v prozi, ta (pre)redka oblika, v kateri se izpoveduje slovenska lirika, svet, sestavljen iz drobcev, iz ostrih okruškov, iz spominskih črepinj, globoke raze pogledov v besedah, stavkih, zapisi, ki pripovedujejo zgodbe, nikdar končane, kdo ve kje začete, vse to je rdeča nit Frančičeve nove zbirke Ne povej nikomur. Ko nas pesnik…
V GLOBINI Bolečina, kdo si, kaj si? Si hrup strašne tišine, si spomin, ki ne izgine. Spomin in opomin. Bolečina, v grlu cmok, v prsih od teže skrhan stok. Bolečina, ko ne zmoreš jokati, ko tišini ne moreš ubežati. Le na razpotju ti je obstati. Pravijo, da si minljiva, jaz pa vem, da si nepopustljiva. Dobro vem, kdo si in kaj si, zdaj pa psst, v temi najlepše…
Jaz sem tu in ti si tam na drugem koščku Zemlje in sveta in med nama ni verig ne spon, med nama je nevidna nit. Ta nitka je kot misel, je kot vdih, kot zrak, je kot sreča, ki jo porodi. In ta nitka je kot midva Eno znotraj vseh reči, ta misel iz vesolja, je, čeprav je ni mogoče v dlan zajeti, ne videti in ne prijeti. Ker ni…
BREZTEŽNOST Včasih se srce preprosto razleti, včasih ptice v jati daleč odletijo. Včasih žar v očeh preprosto zbledi, drobne solze se na licih posušijo. Včasih. Ti se pa nikar ne vdaj, “ Včasih” je pač le beseda. Črke; ob njih v zasedi pa še abeceda. Včasih je, včasih ga sploh ni, le tebi se vse strto zdi. * Maja Grdina O avtorici Maja Grdina
Prizadevamo si za učinkovite misli, izrazit stil, edinstven pogled.
mnenja, leposlovje, blogi, dnevniki, intervjuji, misli, reportaže, fotografije, slike, potopisi, portreti
Mail: drustvovnl@gmail.com
Facebook: Spletni Čas
Vaše naročilo je bilo uspešno poslano.
