Ljubezen Telo je posoda duše,razuma in srca,za mišljenje, za čutenje,bivanje, življenje. Vsi smo kaleče seme sanj,vzhajano testo razuma,večna bit ljubeznisebi, tebi, njim. Iz te smo porojeni v svet,ta nas dela to, kar smo,kar upamo, želimo,če le ljubimo dovolj, če razumemo dovoljgloboko in visoko v neboneskončnost vsega,kdo je mati, oče, Bog. Dani od Boga,božji in božanski…
Približujemo se vesolju v sebi. Blizu smo naši neskončnosti znotraj vsega kar smo. Nismo le tukaj in zdaj, smo vedno in vsepovsod, tako prej kot potem in sedaj, tostran in onstran zabrisanih mej in omejitev brezmejnosti duha, uma in čuta. Eter, veter, setev, smo sejalci semen premen v vse, kar želimo, hočemo in si upamo biti. Brezčasni, nevidni, nesnovni, smo…
Leta 2002 je Ksenija Zmagaj z zbirko “Vdolbinice” prvič odprla vrata v svoj pesniški svet. Ta svet je poln nežnosti, globokih razmislekov in drobnih utrinkov, ki jih oblikuje v pesmi kot umetnica. V tej zbirki avtorica mojstrsko prepleta občutke, naravo in tišino, pri čemer ustvarja pesniško pokrajino, ki nagovarja srce in dušo. “Vdolbinice” niso le…
Morala bi napisati vsaj še eno pesem, ali pa bi morala skočiti v jezero, mu s sunkovitimi zamahi skodrati trdo gladino, nato pa si spočiti na ramenih vode mehka kot vdih, ki vstopi pod gladino svojega strahu. Morala bi odložiti trpkost jedra med granitne kocke in jo pohoditi, tako dolgo teptati po njej, da bi postala nična, jo vstaviti v časovni stroj, da…
Tudi v tvoje dlani še kdaj pade moj dež. Iz mojih oči. Ali pa je iz mnoštva mojih oblakov? Davno je že, kar sem jih posejala. Še veš, ko sva prvič zaslutila tisto žalost? Takrat se je packa vselila. Z vso svojo navlako. Kljub temu, da sva pogledala proč. Kljub temu, sva začela bežati. A…
Ko mesto ugaša luči, se ljudje razsujejo po ulicah kot jabolka iz košar, da pregnetejo pločnike v hitenje. Nihče ne stoji, nihče ne sedi, vsi tečejo kot tekoče stopnice. Nekdo izpušča ptice, ujete v njegovo noč, da nad kopreno novembra oblikujejo prve snežinke. Da bi zima zdrsnila v marec mirneje, kot to zmorejo decembrske lučke. Jaz…
MAŠKARADA Ali si upaš? Ljubiti njo? Divjakinjo v noči? Upaš ljubiti njene zmešnjave, ogenj v njenih temnih očeh, izlite solze v dolgih nočeh? Kje si zdaj, junak? Žerjavica je razbeljena, poglej, zunaj sneži! Ledeni oklep objema srce, zbogom junak, odšlo je v noč divje dekle! * Maja g. O avtorici Maja Grdina
(Uvod v pesmi iz pesniške zbirke Vijolična pomlad, 2024 -) Vijolična pomlad Danes so moje oči vijolične barve, kot nežni cvetovi vijolic srečno strmijo v svet, v njih se zrcali moja in tvoja ljubezen, vse kar sva midva. Danes so moje oči vijolične barve kakor cvetoča pomlad, ker ti me poljubljaš na veke, vselej, ko k tebi dvignem pogled. Ksenija Zmagaj O avtorici Ksenija Zmagaj
(Uvod pesnitve OBREŽJE ZA OBREDJE iz pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2010) I. Kaj šumiš, deroča Soča, preko vseh reči, preko vseh ljudi, preko vse krvi. Morda kamne zbiraš, se z njimi obtežiš in prizemljiš v struge, kjer za sabo puščaš znamenja, sledi. V lahnem hodu skozi vse prehode stopaš kakor deva, se v mah tega kar bo, odevaš. II. Kaj prepevaš, mavrica turkiza in opala, ko odsvitaš barvo skrivnostnega slikarja. Mar si sonca…
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Tako, moj ljubi, moj edini, vse se steka v krogotok in najlepša pesem je kot žarek, ki razžari sleherno temo. Glej, tako utripaš v meni, prej, sedaj, na veke čutim, da sem tvoja izven časa, da sva ti in jaz neskončna pot … Preko zvezd, osončij in vsemirja kakor reka teče mlečna cesta, v odtisih neminljivosti…
Prizadevamo si za učinkovite misli, izrazit stil, edinstven pogled.
mnenja, leposlovje, blogi, dnevniki, intervjuji, misli, reportaže, fotografije, slike, potopisi, portreti
Mail: drustvovnl@gmail.com
Facebook: Spletni Čas
Vaše naročilo je bilo uspešno poslano.
