• |

    Razgaljena, roman Zarje Trkman

    Razgaljena je četrto prozno delo Zarje Trkman in je še v nastajanju. Pravi, da bo to knjiga v knjigi. Veselimo se njene knjige in ji želimo veliko uspeha pri nadaljnjem ustvarjanju. ***  (knjiga v knjigi v nastajanju)  razgaljena O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim…

  • |

    Pesmi 4, Maja Grdina

    Neznani planet  Zdaj si spoznal. Močnejša je kakor si misliš, mogočnejša od tvojih mitov. Pametnejša od šal, ki jih stresa. Zdaj vidiš. Njen pogled te prebada vse do srca. Začutil si, je tako? Nerealna, a pristnejša od tvojih bolnih prividov. Prepričal si se? Drugačna je, okusil si jo. Nalepka “ specifična “ Ji odlično pristaja.  KRATEK STIK  Isti stol. Tokrat brez kozarca vina. Pred njo kozarec žgane pijače. Želela je…

  • |

    O lepoti, Vanja Čibej

    (zapis ob sliki: Wind_Serenity) Zaprem oči in iščem obliko. In vidim lepoto. Jasnina oblakov podob mi povzroča bolečino. Pokleknila bi pred njo in ji nemudoma povedala tri očenaše! Če bi bila verna! A nisem!  Ocean simetrij kaosa mi prebada telo in želela bi se zliti s hlapljivimi  pihljaji lističev krvave modrine te jutranje zarje. Je…

  • |

    Tri pesmi, Ksenija Zmagaj

    Le pogumno stopi, ker dan le še nate čaka in ponosno se zazri v prehojene poti, ker konca ni, je le prehod od tu do tam in ti si Božje seme in nikoli nisi sam, ker nate lučka sveti tudi če je mrak tema.   Jaz pa pojem, ker mi srce utripa v zvenu harf in lega, lega name sončev prah, vsa sem še bleščava od svita in svetlobe zvezdnate poti in prišepnem ti skrivnost,…

  • |

    Pesmi 3, Maja Grdina

    TRNOVA POT  Ne, nisi več ista. Porogljivo se smejiš odsevu v ogledalu, tiste temne oči še vedno motrijo svet. A nisi več ista. Tvoj svet se spreminja, nedolžnost izginja. ledeni oklep ti sledi, kakor senca ob tebi biti si želi. Nisi več ista. Med trnje in led, Tam se je prikoval tvoj temni pogled. Ti in odsev nista več ista.  VOLČJE KRALJEVSTVO  In naenkrat, so vse njene…

  • |

    Oktobrska – roman Tine Pegan

    Oktobrska je drugo prozno delo Izolanke Tine Pegan. Nase je že opozorila z literaturo za odrasle 182 dni (Založba Primus, 2021), te dneve pa je pri založbi Ekslibris izšla njena pesniška zbirka 900 vdihov. 900 izdihov, ki smo jo v našem časopisu že predstavili. Oktobrsko, delo v nastajanju, bi lahko umestili med avtobiografije, vendar vsebuje…

  • |

    Tebi, ljubezen moja, Ksenija Zmagaj

    Sveto te ljubim sveto življenje in svetost ljubezni ki ga rodi, sveto te ljubim moj ljubi, ki v meni premikaš brezmejnost vesolja, da sonce ponoči mi sije jasneje, močneje, svetleje kot dan.  V neskončni zvonki tišini hotenja odzvanja in sanje, lebdenje spreminja v let, da sva drug drugemu sveta v svetosti vsega, kar je.  Ksenija Zmagaj O avtorici Ksenija Zmagaj Njeni zadnji prispevki

  • Svojost, Ksenija Zmagaj

    Ksenija Zmagaj Dež, razmoči moje telo, naj se v kapljicah dežnih usloči, razlij me v to jutro svileno, ki še diha s temo, naj me pokrije mehko nebo, ki v slapu se boči nad loko, poljubi me dež, vase te vzamem sozvočje besed, iz kapelj vodovja bom stkala  belo tančico in ko boš, ljubi, ves moj in voljan, si jo bom zate  nadela na glavo.   Preščipnem  svoj jaz kot popkovino, na valih vetrov se ziblje vse, kar je sinje, zamaknem…

  • |

    Pet pesmi, Ksenija Zmagaj

    PET PESMI  Iščem smehljaje kristalnih posod, v meni je misel izbočila lok, v sandalih grem v dalje zvezanih rok, ni me strah teme, bojim se luči, vidi se, vidi vse, kar boli.  Vsakdo ima svoje obzorje, da se ga dotakne, ko gre mrak preko oči, da leže vanj, ko mu zmanjka poguma, moči, da mu v temi ljubeče prišepne, kaj, kam in kako.  Brez vseh ovir, mejnikov, meja, razširi zavest do slehernega, drugače zapoj, drugače zapleši, drugače v svet srečo raztrosi, drugače drugačnost pogladi,…

  • |

    Pesmi 2, Maja Grdina

    Poletno hrepenenje Med zlatim soncem, med mrko luno, tam nekje sva se nahajala midva. Medprostor brezupa, neuslišanih želja. Med vročim peskom in podivjanim morjem, tam sem čakala tvoj klic. Dolge, temne, poletne noči, ampak naju ni bilo, ne? Le hiter trenutek, kot prehitri utrinek. Na repu konca, sva se oklepala nevidnosti. Veš poletje je končno minilo, najin medprostor pa končno izginja. Zbogom sprehodi po vročem pesku, zbogom kristali iz morskega raja. Zbogom…