Steklena zavesa 5, Tea Ghersini

BELO RUMENILO 

Valovanje not, da zakrijejo bedo 
jeze v goltancu, ritmi spremljajo to 
zakrčenost, kletvice na ustnicah in izgovorjeno, 
usedline besa v gastritičnem želodcu, 
bolečino v Ahilovi peti in tetivi, kalcinacije, 
ki iz leta v leto poudarjajo korak v bolečih tonih, 
drobec kosti, ki, zarinjen v gleženj, prešteva 
število let do mojega konca, 
ko bo obležal ob okostnjaku, 
majhen in nepomemben, 
ali pa bo še zmeraj pritrjen na belo, 
rumenečo snov. 


TUJINA 

Izziv skalnate pokrajine, 
srna v očesu. 

Polagam stopala na kamnite police, 
razrite od morja in vetra, 
čutim napete goleni v sestopu, 
iztegnjena roka, 
tresoča dlan, ki se oprijema, 

grabim kamne, v upanju, da se ne skotalijo v drobovje, 
z vsakim nategom mišic sem bliže 
morju. Valujoče me spremlja, 
potonem. 
Nekoliko zasopla in v strahu, 
zaplavam in mehko me obdaja voda, 
valovi pod brado in nad glavo z zamahom, 

vem, da sem tu doma. 
Prožno se poženem in premikam noge, 
hlad se zajeda vame, 
hlad svežine, 
skala nad mano, 
nad mojo glavo. 
Splezati nazaj je noro, 
po luknjičavih školjkah 
občutiti krhkost kože, 
zaganjati se v višavo, 
zagon postaja navada, 
in svež je korak na ploščadi. 
Pozabljam, kako globoko je morje,
kako prijazno otroku sonca, 
brezkončno v širjavah in zamejeno 
s tujino. Kako plehko je koprnenje 


za mejami onkraj, 
ko bi menjal vse za srce. 
V prekatih klije kri, 
utripa, bije, 
dokler je svet. 

Tea Ghersini 

Njeni zadnji prispevki

Deli z drugimi

kultno

Zeleno, ki te hočem zeleno

sledi nam

facebook

twitter

instagram

Mi pišemo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA