• |

    Pesmi, Ivan Lisac

    NEKJE V NEKEM SRCU Nekje v nekem srcu gori plamenček zate, naj ti v tej težki uri ublaži bolečine, kot bela snežinka naj nežno pade nate, upanje prinese, vse slabo tudi premine.  Nekje v neki glavi v mislih si njegovih, dneve in noči preganjajo ga dvomi, ve, da stojita na nasprotnih si bregovih še zmeraj upa, da te bol…

  • |

    Tri pesmi

    BOŽIC PRIHAJA  V kmečki hiši v peči gori, kruh se še peče, sveže diši, v kotu pokrito vzhaja testo, kmalu za kruhom v pečico bo šlo.  Oče trudno iz gozda prihaja, smrečico nosi, le koga zavaja, on nosi jo v vreči, je skrbno zavita, da radovednim očem ostane skrita.  Mati prihaja spoštljivo iz hiše, kropi z vodo, pokadi vse niše, tudi na skedenj…

  • |

    Svetilnik ni pristanišče, Klavdija KIA Zbičajnik

    Notranje očiščenje svetlikanje morja v brezgrešno jutro odsev neizrekljivega vse je čisto blizu občutku lebdenja morska sol počasi prodira v vse pore  sloj za slojem se briše  star naplasten spomin se nežno ulega  Jasminov popek na večer ob sončnem zahodu ziba v vetru prepletene krošnje  rožnata luna dolgo plava mrtvaka po neskončnem zaljubljenem nebu  dišeča zlepljena koža –…

  • |

    Ogorki, Vesna Šare

    OGORKIče se sprehajam dovolj visoko, vidim ptico s kljunom.na sivo nebo riše pesem.če se sprehajam dovolj nizko, vidim ptico brez kljuna.nihče več ne poje.včasih sanjam o bosem mozartu.*še včeraj je v moji nosnici tičal velikkos mesa. danes je v njej pes, ki počasigloda koščice.ko bo zglodal vse, bo sestavil mozaik.na poslednjem koščku bo sedela deklica,ki…

  • |

    Pesmi, Ivan Lisac

    POLNOČNI UTRIP  Večer je spet razgrnil svoja krila, luna ne zmore več svetlobe, poslati tja med stare grobove, da bi napise medlo osvetlila.  Da videl bi, kdo večnost sanja, kdo vse zapustil je domove, le sova tiho leta čez grobove, cerkvena ura že polnoč odzvanja.  Takrat prikaže procesija se tiha, iz belih senc v dve vrsti poravnana, korakov drsajočih, lica izklesana, molitev sliši se…

  • |

    Potonikini vrtovi, Iztok Geister

    TRIZNA Skladenjski kvarteti Na pravkar prehojeni poti sem imel največ veselja prav s kamni spotike. PROLOG (1) Govoril sem z njim ali njo. Govoril ali govorila je z menoj. Govorila sva skupaj. Govorila sva vsak zase. (Ona ali on)  (2) Obedoval sem z njim ali njo. Obedoval aliobedovala je s menoj. Obedovala sva skupaj. Obedovala sva vsak zase. (Ona ali…

  • |

    Zibelka, Ksenija Zmagaj

    Včeraj, danes, jutri in tako iz roda v rod nas vodi pot od tam do tja, neskončni krog in tok duha, srca in rok.  Za zanamce iz ljubezni zibel tešemo, s pesmijo jo zaljšamo, z besedo mamino posteljemo in z glasbo jo poganjamo.  Naj se ziblje, ziblje zibka ta za otroke celega sveta, da bodo vedno našli pot iz ljubezni do ljubezni  iz neba…

  • |

    Lo Šu, Vanja Čibej

    2  cvetlični maj je že zdavnaj mimo a misli se vedno znova vračajo nanj saj ne da bi si spomine želel priklicati nasprotno odganjaš jih in bežiš v nekaj drugega stvari se zgodijo po neki nujnosti tudi tiste slabe in nima smisla se spraševati z  vprašalnico zakaj bolj koristno je paziti na vsakdanjost se vživeti v kmete na šahovnici in braniti lastno kraljico  Vanja Čibej

  • |

    Pesem, Ksenija Zmagaj

    Misel osvobaja, strmo je stopnišče. Vesolje je in niha, se premika kot zavest, ki diha v isti hiši biti travne bilke in človeka čakajočega Godota, ki je v ogledalu naš odsev, misel, vest in slika. Vsakdo sam je sebi, drugemu, odgovor in rešitev sebi sam, drugemu, svetloba ali tema, ki bridko joka, Modrost med nami je in čaka, edina odrešitev.  Ksenija Zmagaj

  • |

    Otok, Tina Pegan

    Aminazen  Zdaj me ne zanima več, ker kazalec prehitro sklene krog. Me naredi fosila, ki poseda na zanikanju. Čistka uma z varikino spoznanj me pripelje tam, od koder sem se odpeljala. Ne zanima me, rečem, in se zvežem s sramoto. Zatisnem vrv in napravim vozel, takega kot jadralci svobodnih kril. Zdaj je tu vse, kar rabim. Ne poznam poti brez tebe, čeprav poznam stara razpotja, ki so…