BOŽIC PRIHAJA 

V kmečki hiši v peči gori, 
kruh se še peče, sveže diši, 
v kotu pokrito vzhaja testo, 
kmalu za kruhom v pečico bo šlo. 

Oče trudno iz gozda prihaja, 
smrečico nosi, le koga zavaja, 
on nosi jo v vreči, je skrbno zavita, 
da radovednim očem ostane skrita. 

Mati prihaja spoštljivo iz hiše, 
kropi z vodo, pokadi vse niše, 
tudi na skedenj in hlev ne pozabi, 
to je od nekdaj pri nas v navadi. 

Vonja potice vsa hiša je polna, 
post je, zato večerja je skromna, 
po večerji postavimo jaslice,  smreko, 
potem še oblečemo boljšo obleko. 

Večerna molitev konča se počasi, 
vsi se odpravimo k polnočni maši, 
zvonovi zvonijo, je sveti večer, 
Božic prihaja, veselje je v njem. 

*

SIVA JESEN

Dolgi jesenski večeri 
v megleni sivini soji luči, 
veter zapira priprte dveri, 
v hiši le drobna lučka gori. 

Za mizo utrujeni starec sedi, 
le maček ob peči mu prede, 
na mizi kozarec, kos kruha leži, 
žlica poleg glinene sklede. 

Jesen življenja ni mu prijazna, 
ostal je sam, brez ženine roke, 
včasih polna hiša, ostala je prazna, 
usoda po svetu je gnala otroke. 

Tako osamljen preživlja večere, 
spomine pospravil, pozabil na srečo, 
umirjen, spravljen in brez zamere, 
čaka, da bog ugasne mu svečo. 

*

ŠEL BOM V POLJE 

Šel bom poleti, v polje zeleno, 
sam, samcat, brez tebe v roki, 
iskati tvojo podobo izgubljeno, 
pod jasnega neba svetlimi oboki. 

Stopil bom tudi v gozdič zeleni, 
morda tam privid se bližje primika, 
med drevesi, naslonjena k meni, 
las mojih se tvoja roka dotika. 

Zavil bom še k reki glasno šumeči, 
prizor tu se najlepši prikaže, 
nasmejana, v svetlo modri obleki, 
prihajaš k meni iz prodnate plaže. 

Sprehoda prehitro je konec in sanje 
se vračajo nazaj, v skrivni brlog. 
Ne vem, naj verjamem še vanje? 
Kdo vedel bi to, morda ve le Bog. 

Ivan Lisac

Preberite portret avtorja – KLIK NA SLIKO!

Še več pesmi avtorja

Deli z drugimi

kultno

Zeleno, ki te hočem zeleno

sledi nam

facebook

twitter

instagram

Mi pišemo

OLYMPUS DIGITAL CAMERA